-Oglasi-

Bitka med upanjem in strahom

Joline izpovedi 18

0 112

Ko sem s pritličja hodila proti oddelku v prvem nadstropju, me je stiskalo v prsih. Z vsakim korakom si bližje oddelku in z vsakim korakom si bližje novemu, a nezaželjenemu življenju.

Med preiskavami so na oddelku že vse pripravili za sprejem in lahko sem le odšla v sobo, v katero sem bima nameščena.  V vsej tej zmedi, bolečinah, napredovanju bolezni smo nekaj pozabili….

Točno pred tremi tedni sem bila operirarana in nihče mi ni pobral ven sponk, s katerimi so mi “zašili” rez. Odločim se, da moram o tem govoriti z zdravnico.

Potem pa pridejo k meni, merjenje temperature, pritiska, pa odvzem krvi, cel kup epruvetk, pa merjenje višine, teže…. in spet pozabim na vse skupaj.

Kmalu zatem pride do mene moja onkologinja z goro dokumentacije, ki jo moram podpisati. Za vse, kar se bo dogajalo že v naprej podpišeš, da veš in v celoti prevzemaš odgovornost. Pa nov dokument, kjer soglašaš, da lahko pri zdravljenju sodelujejo mladi zdravniki, ki na oddelku delajo specializacijo. Pa dokument s katerim dovoljujem, da mi lahko dajo transfuzijo.

Sledi še kup papirjev o tem, komu lahko dajo informacije o zdravlljenju, koga lahko obvestijo v kakršnemkoli zapletu, telefonske številke teh oseb, če bi jih potrebovali, kaj lahko posredujejo in kaj ne…

Predvidevaš, da vsem ne dajo vsega tega. Sama sem že bila kdaj v bolnišnici, pa nisem nikoli podpisala toliko dokumentacije. Vse to ti pride do živega.

Ob zaključku povprašam zdravnico, kdaj bova vedeli več, kdaj bodo izvidi in kaj me čaka sedaj. Zdravnica ni ravno zgovorne sorte. Na vprašanje odgovori povsem kratko, včasih le z besedo ali dvema in te s tem precej zmede. Na koncu od pogovora, ki si ga želel, ne veš pravzaprav nič novega, vprašati pa tudi nimaš več kaj.

Nekako sem si uspela zapomniti le to, da bova več o izvidih vedeli naslednji dan, ko bomo tudi takoj začeli z zdravljenjem. Razloži mi, da moj tip raka ne ustreza biološkemu zdravljenju, da bo potrebna agresivna terapija s citostatiki in doda, da ne ve, kako se bo moje telo odzvalo na zdravljenje. Zaključi, da bova sproti videli kako in kaj.

Ko jo vprašam kakšne so moje možnosti, mi odvrne, da bova več o tem jutri, ko bova imeli vse izvide in že je pri vratih…Priznam vam, filing ni ravno prijeten… dobiš občutek kot da odlaša z odgovori…

Nisem bila sama v sobi, soba je bila precej velika in v njej smo ležale z mano štiri ženske. A če vam priznam, se v tem trenutku ne spomnim nobene.

Seveda sem na sponke spet pozabila. Ves čas sem razmišljala le o odzivu zdravnice, o dokumentih, ki sem jih morala podpisati. O tem koga naj ob zapletih obvestijo…. in odzvanjalo mi je le to…. kakšnih zapletih.

Ležala sem na postelji ob oknu in gledala ven. Po licih so mi polzele solze.  Vedela sem, da poti nazaj ni… istočasno pa sem se bala poti, ki je sledila.  Pravzaprav vam ne znam prav dobro opisati občutkov, ki sem jih imela takrat. Nekaj me je tiščalo v prsih, kot bi na njih bil parkiran tisit največji tovornjak, ki jih poznamo iz ameriških filmov. Ubijal me je glavobol, kar je bila pravzaprav kar stalnica, saj že nekaj časa nisem imela trenutka brez bolečin.

Pred kosilom mi sestra prinese neka zdravila. Niti nisem vprašala, kaj to je, le vzela sem jih in s težavo popila. Zataknilo se mi je, kar je sprožilo naval kašlja.  A tega sem bila že navajena, saj se mi je zataknilo pravzaprav vse, tudi večji požirek pijače.

Po kosilu, ko so pobirali pladnje, je sestra napisala v mojo kartoteko, da nisem jedla. Res nisem, popila sem le nekaj juhe in to je vse.

Komaj sem čakala, da me pokličejo moji, da se malce zamotim, da dan hitreje mine. Ubijalo me je to okolje, misli, ki so se mi podile po glavi in tisto izmikanje zdravnice ob vprašanjih.  Želela sem samo pobegniti od tu, ven, kamorkoli….

A vseeno, kljub noremu strahu, ki sem ga čutila, sem občutila tudi nekaj, čemur rečemo upanje. V notranjosti se začne dogajati bitka…. bitka med strahom na eni in upanjem na drugi strani. Po eni strani bi človek zaradi strahu najraje pobegnil in se nekam skril, čeprav se zavedaš, da to pomeni konec. Po drugi strani pa nas vodi nek preživetveni nagon, ki se odkar ljudje obstajamo pravzaprav ni spremenil. Začneš se zavedati, da si le ti sam odgovoren za svoje življenje, da vse kar imaš je prav upanje in borba.

Začela sem se zavedati, da upanje pravzaprav vidi, kar je nevidno, čuti, kar se ne da prijeti in doseže vse, tudi nemogoče.

 

Za Skrivnostno: Joli V

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.