-Oglasi-

Čas je za hvala!

Pokažimo hvaležnost za vse kar nas uči koronavirus

0 216

Korona je v mnoge domove prinesla veliko stresa in strahu. Ljudje kažejo svoj pravi obraz, na dan prihaja vse kar je bilo skrito v srcih in vse kar ni bilo povedano na glas. Trpijo otroci, ker ne razumejo svet odraslih. Pogrešajo svoje prijatelje, svoje varuhe, šolo in igro. Razdor in žalost na vse strani. Zakaj se to dogaja? Nič novega ni, da večina vezi med ljudmi deluje čudovito, dokler ni energija stisnjena v kot. Narava nas je izolirala, da začnemo razmišljati o življenju in ga ceniti. Da ljubimo svoj dom, svoje najbližje, svojo naravo, svoje otroke, prednike in prijatelje.

Življenje pa želi lepe, čiste odnose in vse kar ni dobro za nas se bo končalo.  Zakaj? Zato, ker je čas. Ker tega nismo storili sami, kot družba, nas v to sili virus. Ker smo garali, dobiček in željo po uspehu ter potrditvi, postavljali pred zdrave odnose…ker se v svetu menjata dve temeljni energiji; vsaj tako bi rekla starodavna kitajska znanost. Ker tega nismo znali sami, je Bog, svet, ai pa Vesolje (odvisno od tega v kaj verjamete), za to poskrbel namesto nas. Poslal nam je korona virus. Čas je za spremembe;

  • Čas je, da nesnaga priplava na površje. Da si priznamo napake in jih popravimo.
  • Čas je, da človek izbere srečo pred nesrečo. Da začne pri sebi doma.
  • Čas je, da odpremo srce izven materialnega sveta. Da vidimo širše. Za naše prednike in naše otroke.

V super ugodnih življenjskih situacijah ljudje nekako zamižijo in spregledajo probleme, hodijo v službo, oddajo otroke v vrtec,  šolo in se s problemi niti ne soočajo.  Temu smo pogosto priča. Povsem neazavedo. Živimo drug mimo drugega. Partnerja se v resnici ne poznata, ker ni časa za spoznavanje, življenje je hitro, treba je delati, služiti, nato zapravljat,  uničevati, spati in se malo tudi podružiti s prijatelji in bližnjimi. To je moderno življenje. Prosti čas, katerega je zelo malo pa  za dom, družino in prijatelje ali pa za sebe. Nič od nič.  Ali sploh vemo kaj je lepota življenja?. Čas, ki nam je dan za ljudi, za odnose, smo prodali. Kar tako. Čas smo vnovčili. Ker so nas učili, da je čas denar. Denarja pa človeku nikoli ni dovolj. Ta trend se morda obrača.

Mame ugotavljajo, da svojih lepo oblečenih otrok ne poznajo in jih težko prenašajo, prosijo za vrtce in šole čim prej, ker same nimajo življenja, ker so otroci razvajeni, ne znajo se družiti ali primerno vesti znotraj štirih sten lastnega doma.

Posledično Očetje jamrajo, da so slabi moški, ker doma nič ne znajo, ker servis ne dela, ker ga žena brez službe ignorira, ker sin ne zna žage držati, ker je mladina nesposobna, ker restavracija ne dostavlja in gostilna ni odprta, da lahko tako kot vsako soboto prej –  čas enostavno zapravi zase in za prijatelje ter pusti ženo doma. Saj ženske so zato, da so doma.

Razočarane Babice pravijo,  da niso dovolj delale na sebi, da bi delile modrosti, da se niso ukvarjale z duhovnostjo… da so ujetnice svojih otrok, ker so vse kar so imele že dale, največkrat za spoštovanje priimka. Da nimajo časa ali energije za pomoč pri vnukih, ker ne zmorejo. Nezavedno so ujete v vlogo žrtev, kar je v naši domovini na žalost pogosto. Sicer pri vseh generacijah.

Nesrečni Dedki pa, da potomci samo grabijo, njihove hiše pa prazne samevajo. Da nihče ne hodi na obisk…Vsi so nehvaležni. Hreprenijo po starih časih, novega ne cenijo, niti ne vidijo upanja. Vojaški rok nazaj.

Današnji Otroci pa, da staršem ne morejo zaupati, da so odveč na tem svetu in da je čudno biti doma, ker je tuje… kakšen svet. Nič od nič.

Družinska celica ni hladna skupnost, insta lepota lažnijh objav na socialnih omrežjih. Družinska celica je izziv. Partnerstvo je izziv, vzgoja otrok je izzv, samota je izziv, korona nas vse izziva. Zato ponavljam:

  • Čas je da nesnaga priplava na površje. Da si priznamo napake in jih popravimo.
  • Čas je, da človek izbere srečo pred nesrečo. Da začnemo pri sebi doma.
  • Čas je, da odpremo srce izven materialnega sveta. Za naše prednike in naše otroke.

Sedaj imamo čas,  da popravimo vse kar smo pokvarili. Čas, da najdemo kar smo izgubili. Čas, da prekinemo kar je bilo sklenjeno iz koristoljubja. Čas je, da se zbudimo in se zahvalimo za vse  kar imamo. Čas je, da otroke brezpogojno objemamo, se jim opravičimo za vsak dan brez objema.  Čas je, da sodelujemo med seboj. Čas je, da sosedu pomahamo. Čas je, da se ločimo, če ne vidimo izhoda. Čas je, da se poročimo, če se močno ljubimo in smo pripravljeni za ljubezen garati. Čas je, da sprejmemo naše starše, naše sorodnike takšne kot so, brez obsojanja. Čas je, da zaživimo sami s seboj z ljubeznijo v srcu. Čas je, da imamo vero v dobro. Čas je, da zmoremo. Čas je, da se več ne pritožujemo.

Sprejmimo brezpogojno. Spreminjajmo sebe in svoj pogled dokler še lahko. Pri vsem tem ne pozabimo, da sejemo to žanjemo. Čas je, da živimo v sedanjosti, v srcu naj bo zgodovina in v sanjah naj bo jutrišnji dan.

 

Za Skrivnostno: Suzana Drobnjak in uredništvo

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.