Čas za ‒ Njo!

Foto: Unsplash
0 45,986

Petek je … in jaz sem neskončno utrujen. Sedim v pisarni, še na nešteto e-sporočil moram odgovoriti pa še na vsaj dva sestanka bi moral iti …

 

Ura je 14.00. Ti pa boš že ob 16.00 doma, zunaj je sonce, spet bom zamudil lep petek in tistih nekaj prijetnih ur s tabo, ki se zdijo kot večnost.

 

Začne me boleti glava in vrti se mi … Iz predala vzamem tableto in jo popijem, čez nekaj
minut je bolje, morda od tablete, morda le od vode. Zavedam se, da pijem premalo vode,
in kadar je je dovolj, se tudi ves dan dobro počutim.

 

Ura je 14.30 in še vedno gledam v zaslon … Hm … V tistem trenutku se zavedam minljivosti vsega.

Skozi misli mi gre slika, da je to moj zadnji dan življenja. Kako ga bom preživel?

Spravim se k sebi in se popolnoma osredotočim na trenutek. Naenkrat se mi adrenalin
dvigne na maksimum. Pogledam na zaslon, katero od teh sporočil je življenjsko
pomembno? Našel sem le tri takšna. Vsa ostala sporočila, kjer sprašujejo za mnenja,
posredujem svojim sodelavcem, da pripravijo ponudbe po ceniku …

 

Če bi jim odgovarjal po svoji stari navadi, bi bili oni zadovoljni, jaz pa utrujen. V tistem trenutku sem videl, koliko energije mi vzamejo drugi in koliko denarja podarim, medtem ko sam vsak mesec
komaj spravim skupaj za vse stroške.

Ker mi je po glavi rojilo nešteto vprašanj, kaj vse še moram narediti, sem vse misli zapisal
po alinejah, jim določil prioritete in naredil časovnico. V moji glavi naenkrat ni bilo več
skrbi. Ura je bila 15.40.

Pohitel sem iz pisarne, kupil velik šopek vrtnic in odhitel domov. Seveda sem pozabil na
oba sestanka. Tedaj sem videl, koliko poti, koliko ljudi pride v naše življenje, da si vzamejo tisto, kar želijo, in potem gredo. Naš EGO je v tistem trenutku zelo zadovoljen, ker je dobil veliko pozornosti, naša duša in srce pa sta popolnoma prazna.

Foto: Unsplash

 

Na misel mi je prišlo nešteto oseb, dogodkov, ki so bili zgolj zato, da so bili, jaz pa sem
ostal popolnoma brez vsega. Poskrbel sem za druge ‒ kaj pa zase? V tem trenutku sem se odločil, da sem jaz na prvem mestu. Vso svojo energijo želim deliti samo z eno osebo … Z njo.

Takrat sem videl, koliko stvari lahko naredim v kratkem času, samo če sem osredotočen
na dani trenutek …

S tem sem si priklical spomin iz otroštva. To zavedanje sem torej že imel, a očitno ga
nisem do konca ozavestil. Takrat sem treniral tek na 200 in 400 metrov, občasno pa sem tekel na 100 metrov, predvsem štafetni tek 4 x 100 metrov. Teh poslednjih 100 metrov sem pretekel najpozneje v 11 sekundah, toda imel sem občutek, da mi je v tem času šlo skozi glavo vse moje življenje. Možgani torej lahko delujejo zelo učinkovito.

DODAJ V VOŽIČEK

Če jih znamo tako uporabljati, nam ostane veliko časa za ‒ življenje. Torej sem se tega zavedal že pred 20 leti in do danes nisem naredil nič, dokler nisem srečal nje in se v mislih nisem postavil
na smrtno posteljo.

Torej sem izgubil 20 let … No, ne da bi sedaj obžaloval ta čas, toda lahko bi … Dovolj je bilo, kar je bilo, je bilo. Sedaj sem tukaj in zdaj in od tega trenutka dalje želim vsak trenutek čutiti sebe. Energije ne želim več deliti z drugimi, samo z njo in s tistimi, ki mi jo vračajo.

Pretok energije mora vedno biti obojestranski, v nasprotnem primeru začnemo izgubljati energijo, kar se odraža v pomanjkanju denarja, zapuščajo nas ljudje …

 

Na koncu ostanemo sami.

Najprej poskrbimo zase, da imamo dovolj časa, da smo v dobri telesni kondiciji, da imamo dovolj denarja … Potem je tukaj oseba, ki nam je najbližja. Nato šele vsi ostali. Takšen mora biti vrstni red.

Ura je 15.59 … Že slišim njen avtomobil, samo še nekaj sekund in videl jo bom. Moje srce nori od sreče, nikoli še nisem čutil tako močne energije, privlačnosti … ali kako bi to imenoval, in to samo zato, ker sem se nehal ukvarjati z drugimi … in se zdaj ukvarjam samo sam s sabo.

 

Ura je 16.00 … In sedaj se poslavljam, ker želim biti ‒ z Njo.

Foto Unsplash
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.