CASABLANCA – o vohunih, ljubezni in prevari

Branje na plaži

0 159
Federicin stari oče je bil ravno dovolj navihan, da ga je bilo zanimivo poslušati in otročji, da ga ni bilo za jemati preveč resno. Bil je pilot, na strani ameriških zračnih sil se je boril na Pacifiku, proti koncu vojne pa se je s soborci navzgor po italijanskem škornju prebijal po kopnem. Njegove dogodivščine o osvajanju italijanskega ozemlja in potem seveda še italijanskih deklet so bile stalnica ob družinskih srečanjih, zaradi doživetega pripovedovanja sem jim z veseljem prisluhnil tudi jaz. Da sem to staro barabo takoj vzljubil in se od njega marsikaj naučil, ne  rabim posebej omenjati, moje solze na njegovem pogrebu so bile še kako pristne… 

 

***

 

»Če se bom kdaj poročil, se zagotovo ne bom pri La posta Vecchia (Stara pošta),« sem nekoliko nerodno izustil ob najinem prvem srečanju. Nekaj je bilo potrebno povedati, nekakšen uvod, pa so se mi te besede zdelo ravno pravšnje. O pilotiranju in letalih nisem imel pojma, o vojnah še manj, nekaj pa sem le moral izustiti, saj sem vedel, da ga njegova prelepa vnukinja naravnost občuduje (še posebej zato, ker sem precej zgodaj ugotovil, da bo uspeh moje misije pri črnolasi Federici odvisen prav od vtisa, ki ga bom naredil na tega sivolasega gospoda). Le kako pa bi lahko vedel, da sem s tem stavkom dregnil v najbolj sladko in grenko skrivnost njegovega življenja?

Biti drugačen ni ne slabo ne dobro; to preprosto pomeni le, da ste dovolj pogumni, da ste lahko to, kar čutite.

dr. Milan Krajnc Psihoterapevt
V svetu po vojni se ni znašel. Imel je nekaj odlikovanj, tudi škrlatno srce, pa je hitro ugotovil, da to v svetu materializma in pohlepa ni kaj dosti štelo. Svoj mir je našel v Braziliji, v mestu Manaus, globoko v srcu Amazonskega pragozda. S prihranki si je kupil staro športno letalo in za denar prevažal redke turiste med brazilskimi mesti in še bolj redke navdušene biologe do svojih raziskovalnih postaj globoko v džungli. Živel pa je veselo in pestro življenje. Ves zaslužek je zapravil v krčmah, za pijačo in ženske se je moral še dodatno zadolževati. Ni ga bilo gostinca daleč gor po reki Amazon, ki mu ne bi dolgoval ameriških zelencev, kot tudi ni bilo mehanika ali črpalkarja za gorivo, ki ga zaradi starih dolgov ne bi z veseljem spustil skozi pesti. A so ga kljub temu imeli vsi radi, saj je prinašal veselje in dobro voljo. Rad je pomagal ljudem, rad je pel in plesal, vse dokler se običajno ni izgubil v noč, s kako lepo damo pod roko. Kaj potem, če je bil reven; bil je mlad in vesel, vse življenje je bilo še pred njim.

 

Enkrat je tako obtičal  na Kubi. To je bilo v petdesetih letih, ko je bila Kuba še nekakšna ameriška kolonija, z igralnicami in razvratom in vsem, kar sodi zraven in kar so Castrovi komunisti kasneje tako surovo izbrisali. Takrat je doživel to zgodbo.

 

S prelepo domačinko je bil v kinu, ko je naenkrat zmanjkalo elektrike. V temi in zmedi si je skušal utreti pot k svetlobi, ko se je zableščalo. Videl je nož in senco dveh mož. Spopad. En je obležal, drugi pa pobegnil. Za trenutek ni okreval in se je zapodil za morilcem. Preganjal ga je nekaj ulic proč, potem pa končno omagal. Poklapano je zavil v prvi bar, da si odpočije in opomore od šoka.

 

Baru je bilo ime Casablanca, lastniku pa Rick (ja, točno tako, se mi je nasmejal). Govorilo se je, da Rick pozna vse ljudi in ve za vse, kar se na otoku zgodi, zato je takrat z zanimanjem poslušal tudi njegovo zgodbo o umoru iz kina. Po nekaj pivih se je nesojeni lovilec na morilce napotil proti izhodu, ko je že skoraj pri vratih obstal. Čisto uročen. Videl je Giulio, kako z nekom vstopa. Giulia, njegova velika in edina ljubezen, ki jo je pred desetimi leti v Italiji ljubil bolj, kot je ali še bo ljubil katerokoli drugo žensko na svetu. Izkazal ji je ljubezen, se ji odprl, dal ji je sebe. V grozotah druge svetovne vojne je bila zanj svetilnik normalnosti in moralnosti, zaradi nje je postal boljši človek. V času ki sta ga imela, sta se predala drug drugemu. Posedala sta po ulicah večnega mesta, s kolesom vijugala med ruševinami in si obljubila, da se vzameta, ko bo konec vojne. Prav tam, ob morju, ob tisti stari pošti bosta zapečatila svojo ljubezen, sta se odločila (to je starec pripovedoval tako doživeto in čustveno, da sem še sam skoraj dobil solzne oči, medtem ko je Federica odpirala nove in nove zavojčke s papirnatimi robčki).

 

No, vse to se je spomnil, ko jo je videl vstopati v tisti Rickov lokal, je nadaljeval s svojo pripovedjo. Giulia, tako občudovana in tako opevana, je torej vstopila v lokal in za roke držala nekega suhega dolgina s smešnimi očali. In zaradi tega me je zapustila, se je pilot vprašal. Zaradi te nerodne pojave ni prišla na najin zadnji zmenek, ko bi morala skupaj odpotovati iz Rima? Najine sanje in upi, najini načrti, ljubezen, vse to je šlo po vodi zaradi… tega?

Giulia se je zdrznila in za trenutek obstala. Nato pa z odločnimi koraki pristopila do njega.

Zmedenemu pilotu je predstavila svojega – moža (!) in ga zaprosila, naj se jima pridruži. Precej nejevoljno, še v šoku od presenečenja, je pristal in sedli so za mizo. Pogovarjali so se o tem in onem, povedala sta mu, da je gospod Del Ponte atomski fizik, nato pa sta mu predlagala ponudbo; če ju na skrivaj odpelje do nekega otočka v Karibih, bi ga izdatno nagradila. Kajti pozanimala sta se o njemu in povedali so jima, da je prav on najverjetneje najboljši pilot na otoku in hkrati najbolj zadolžen, zato se nekaj tisočem dolarjev zagotovo ne bo želel odreči.

 

Seveda se pilot zelencem nikakor ne bi želel odpovedati, ampak…. Zakaj ne odideta z javnim prevoznim sredstvom, ju je vprašal, pa sta mu odgovorila, da za to obstajajo politični razlogi. Kar pomeni, da želita najbrž prebegniti na drugo stran, je sklepal in bil tej ugotovitvi kar hvaležen, saj je to še en dodaten razlog, da ju lahko zavrne.

 

Povedal jima je, da ju ne bo peljal, saj ima že tako ali tako dovolj svojih težav in dodatnih resnično ne potrebuje. Giulia ga je prosila in moledovala, a je bil že odločen. Spomini na ranjeno srce so bili premočni. Tudi solze lepe Italijanke niso pomagale, ravno tako kot ne dodaten kup tisočakov, ki bi ga bil gospod Del Ponte pripravljen primakniti.

 

Poslovili so se. Pilot je zapustil Casablanco in se napotil svoji skromni hotelski sobici naproti. Taval je po ulicah, s podobo ljube Giulije v mislih in spraševal sebe in ves svet, kaj je šlo narobe. Takrat pa… Le vojaški veteran lahko zasliši kovinski glas napenjanja revolverja in se še v pravem trenutku zave nevarnosti, zato se je sunkovito obrnil in zagledal morilca iz kina, ki dviguje orožje v smeri njegovega telesa. Skočil je nanj, še predno je temu uspelo izvesti svojo namero in skupaj sta padla in se povaljala po tleh. Ruvala sta se še nekaj časa, pri tem pa bila očitno dovolj glasna, da sta pritegnila pozornost mimoidočih iz sosednje ulice. Ko je morilec videl, da prihajajo, se je vstal in zbežal proč, pilot pa je za dvig na noge potreboval pomoč radovednežev.

 

Odšepal je do policijske postaje in prijavil oba dogodka. Policisti so na podlagi njegovega opisa naslikali približen obraz morilca, nato pa mu ponudili le prevoz do hotela, kaj več pa ne, saj preprosto niso imeli razpoložljivih ljudi. Pa je bilo dovolj tudi to, saj ga je v sobici pod posteljo čakal revolver.

A do revolverja še ni prišel, ko je v polmraku sobe zagledal neko znano silhueto.

Giulia? Giulia, je presenečeno vzkliknil. Vse bi lahko pričakoval, ponoven poskus umora, karkoli, ne pa – tega! Le kaj ji je, se je spraševal, ko se ji je približal.

 

Povedala mu je, da ji je Rick zaupal, kje ga lahko najde. In da je zbežala iz hotela tako, da se je našemila v črnko in izstopila skozi zadnja vrata, saj je bilo to potrebno, ker jima ameriški agentje ves čas sledijo. In da je sama.

 

Govorila je naprej. O tem, da z moževim znanjem ameriška vlada dela na projektu novega atomskega orožja, od katerega mu ne dovoli uiti in o tem, da sta poskusila zbežati iz Kube in ameriškega objema s pomočjo mornarja Renara, s katerim bi se morala sestati prav v kinu. In da je prav ta Renaro žrtev iz kina, kar pomeni…

 

…da ga morilec iz kina ne želi ubiti zato, ker je videl njegov obraz, ampak zato, ker je govoril z njima, Del Pontejevima, se je pilot zgrozil, ko je ugotovil, v kakšno neumnost se je ponovno zapletel. Kako nevarna igra je to, če so velike sile pripravljene tudi ubijati ljudi, samo da preprečijo prebeg možganov na drugo stran. Temu kar ni mogel verjeti. Potem jo je končno vprašal… kaj je razlog njenega prihoda.

 

Te je poslal tvoj mož, da me še enkrat prosiš za prevoz? Dejanje obupa, tako nizko sta padla, je pilot govoril z mešanico studa in nejevere. In obstal presenečen, ko je rekla, da mož ne ve za njen prihod. In da jima je Rick iz Casablance že uredil nekega zanesljivega človeka, mornarja, kateri ju bo jutri s svojo ladjo odpeljal iz Kube. Tako ni prišla zaradi nobenega drugega razloga kot pa zato, da se od njega poslovi. In mu pove, kaj se je zgodilo takrat, pred desetimi leti v Rimu.

 

Nisem prišla, ker nisem mogla, se mu je izpovedala. Starši je niso spustili iz stanovanja, saj so tisti dan dobili obisk, neke sila pomembne prijatelje. Ki so s seboj pripeljali svojega sina, mladega Del Ponteja.  Ta je bil smešen, tako suh in nosil je tista smešna očala, a bil je iz dobre družine, z obetajočo bleščečo kariero. Ona pa je bila noro zaljubljena v drugega. V svojega ameriškega pilota. Zaprla se je v svojo sobo za dva dni in dve noči, je še povedala, ko pa je končno smela stopiti na ulico, pa je ugotovila, da so njenega ljubljenega ga že premestili. Jokala je cel teden…

 

…na koncu pa si me le pozabila, ne? In prav je tako, je rekel pilot, čemur pa je Giulia odločno nasprotovala. Vstala je iz slamnatega naslonjača in ponovila, da ga nikoli ni pozabila. Da ji je tisti dogodek spremeni življenje, to drži, a da ga nikdar ni pozabila. In da se je počutila kot izdajalec, ko ga je danes videla tam v Casablanci. Zato je tudi prišla sem, samo zato, je še rekla, potem pa se je vstal tudi pilot…

 

Na tem mestu je stari naredil spoštljiv premor, kot da bi nama želel povedati, da so od tu naprej dogodki iz njegove hotelske sobe samo in edino njegova skrivnost.

 

Tukaj bi se lahko njegova zgodba končala. Moje kimanje in zasanjan pogled na obrazu vnukinje sta bila vsekakor znak, da sta poslušalca nad njegovo zgodbo več kot navdušena.

 

Pa ni. Nadaljeval je kmalu. Po tem, ko je spil novo merico viskija, je opisal dogodke naslednjega dne.

 

Napotil se je naravnost do prostorov ameriške ambasade. Hotel je govoriti z nekom od varnosti in po začetnem pretvarjanju, da takih judi na ambasadi seveda ni, je bil končno povabljen v neko prostorno pisarno. Konec koncev je bil vojni heroj, zato so ga posadili v veliko pisarno, za sogovornika pa so mu dali mladega uradnika s strumno držo in z vojaško pričesko.  Predstavil se mu je kot gospod Sivi, kar je bilo seveda lažno ime in to je bilo videti že iz vesolja, a pilota ni motilo. Sivemu je povedal, da je imel nocoj v sobi obisk, da je k njemu prišla gospa Del Ponte, njegova stara ljubezen, in mu povedala, kako je s preobleko v domačinko in izhodom skozi zadnji vhod prevarila agente, ki ji sledijo, nato pa še da namerava naslednji dan, to je danes, na skrivaj odpotovati iz Kube. Gospod Sivi se je ponovno najprej pretvarjal, da ne ve, kdo je gospa del Ponte in da pravzaprav ne ve, za kaj pri vsem skupaj sploh gre, pa mu je pilot odvrnil, da torej ne potrebuje informacije o nameravanem kraju, uri in načinu pobega?

 

Kot pričakovano se je gospod Sivi na tej točki nekoliko presedal in začel kazati znake negotovosti, nato se je umaknil za nekaj minut iz pisarne. Po posvet, seveda. Ko se je vrnil, je povedal, da pa morda le poznajo neko tako gospo in njenega moža in bi bili zainteresirani za to novico. Pilot je prikimal in nato  brez vsakršnih ovir povedal celoten scenarij nameravanega pobega, z vsemi podrobnostmi vred. Do pikice tako, kot mu ga je opisala Giulia. Uradnik si je vse zapisal, se zahvalil za posredovano, nato pa še vprašal, kako to, da je pilot prišel na ambasado in tako prostodušno izdal Del Pontejeve, saj je vendar znano, da ne goji prevelikega spoštovanja do uradnih avtoritet. Tudi tokrat je bil povsem odkrit in je gospodu Sivemu opisal celotno rimsko avanturo, vključno z zadnjim zmenkom, na katerega ljuba Giulia ni prišla. Maščevanje iz ljubezni, torej, si je najbrž mislil uradnik, ko je pilota pospremil do izhoda…

 

Toda? S Federico sva se spogledala. A kar tako jo je izdal, svojo ljubezen, svojo veliko ljubezen?

 

Pa nama je stari pomežiknil in nadaljeval. Dogodki dneva so si sledili z neverjetno naglico. Gospod Sivi si je v pisarno poklical oba agenta, ki sta ponoči opazovala Del Pontejeve. Kričal je nanju, šokiran, da lahko neka ženska tako amatersko preslepi šolane vladne agente in se jim tako preprosto izmuzne izpred nosu. In da naj se kaj takega ne ponovi nikdar več, saj ju bo v nasprotnem primeru poslal nekam na Antarktiko, kjer bosta lahko štela samo pingvine. Nato pa je pripravil precizen načrt, s katerim bo aretiral Del Pontejeve v trenutku, ko nameravajo dejansko zbežati. Zapor zanju, napredovanje v Washingtonu zanj, je bilo slišati sila obetavno.

 

Tudi pilot ni miroval. Na plaži je preveril stanje sposojenega hidroaviona, s katerim je v zadnjih dneh prevažal turiste, nato pa se je napotil v svojo priljubljeno krčmo Modra papiga, kjer je fantom obljubil, da si bodo to noč od njega lahko prikartali nazaj izgubljeni denar iz vseh prejšnjih noči.

 

Potem je prišla noč… Agenti gospoda Sivega so bili na preži, tokrat se jim Del Pontejeva zagotovo ne izmuzneta! Ob dogovorjeni uri so se odprla stranska vrata hotela in na njih sta se pojavila dve figuri. Zgledala sta kot domačina, revno oblečena in polna vreč in torb sta se napotila v temno ulico. Gospod Sivi je sam vodil operacijo na terenu, zato je bil navdušen nad tem, da informacija, ki jo je od pilota prejel, dejansko drži. In da ga Del Pontejeva tokrat s to preobleko ne bosta prevarala. Počasi in tiho so jima začeli slediti.

 

Čez mesto, vse do pomola. Moška figura je dvignila roko in z baterijsko svetilko oddala dogovorjene signale, čez nekaj sekund pa jih od nekoga skozi gosto meglico prejela nazaj. Minilo je še nekaj minut in v daljavi se je pojavil čoln. Čisto tiho, na vesla, je priplul do pomola, en mornar pa je splezal po lestvi gor na pomol in se pripravil, da prevzame najprej gospo Del Ponte, nato pa še njenega moža.

 

V tistem trenutku so se prižgale močne luči in zaslepile dogajanje na pomolu. Gospod Sivi je zmagoslavno stekel izpred svojih mož in zagrabil žensko postavo. Kam pa kam, je še vprašal, nato pa doživel presenečenje. To kar je zgledalo kot ženska domačinka, je bila resnično ženska domačinka. In tisti zraven ni bil gospod Del Ponte, ampak nek domačin! Gospod Sivi je zarjovel od jeze.

 

Morda ga je bilo slišati celo do zaliva, kjer je bilo pripravljeno letalo za pristanek na morju. Tam je pilot ustavil sposojenega jeepa in z njega pomagal Del Pontejevima. Skoraj so se že povzpeli na improvizirani pomolček do letala, ko so tudi oni doživeli presenečenje. Snop svetlobe iz baterijske svetilke, za njim pa morilec iz kina. In še nekaj domačinov, očitno v njegovi službi.

 

Morilec se je režal, ko je videl presenečenje na obrazih. Zmagoslavno je povedal, da je igra sedaj končana in da pelje Del Pontejeve naravnost do neke lokacije, kjer jih bo predal tuji sili. Da je izdajalec, mu je očital pilot, pa ga to ni motilo. Le še glasneje se je nasmejal in povedal, da dolarji dišijo enako, tudi če pridejo iz ruskih rok in mu jih preda Vladimir ali pa Boris. Da je morilec, mu je zabrusila Giulia, ko je videla starega vzdrževalca letal ležati po tleh, s prerezanim vratom in da je bednik, je s studom izustil gospod Del Ponte. Pa mu to še malo ni bilo mar. Ukazal je, da naj se vsi vkrcajo na letalo in da naj nihče ničesar ne poskuša, saj je nož, s katerim je njegov pajdaš pritiskal na vrat lepe Giulije, ravno dovolj oster in nabrušen, da bi bilo škoda ga ne preizkusiti.

 

Pilot je razmišljal, kaj mu je storiti, ko so pričeli z vkrcanjem. Giulia je bila na vrsti, z eno nogo je že vstopila v letalo, ko se je zaradi valov čoln tako nagnil, da jo je dvignilo, nato pa takoj zatem zabrisalo dol, v vodo. V zmedi ki je sledila, je pilot s komolcem v obraz udaril enega pajdaša in mu iz rok izpulil pištolo, ob tem pa v vodo porinil še Del Ponteja. Poškodovanega zlobneža si je vzel na sebe ravno takrat, ko je drugi odprl ogenj nanj. Izza zaklona je odgovoril in strelca zadel v čelo, nato pa v ognjenem spopadu zadel še drugega. Tisti, ki ga je držal za ščit, je prejel že toliko krogel, da je bil zagotovo že mrtev, zato ga je odvrgel v morje. In Giulia, kje je Giulia? Kot odgovor na to vprašanje sta iz morja izskočili dve postavi; Giulia in morilec za njo (voda jima je bilo nekje do pasu). Ostri nož je držal na njenem vratu in se zlobno smejal. Občutek zmagoslavja se ga je polaščal, ko je obupanemu pilotu pričel dajati navodila. Občutek zmagoslavja, vse dokler se na njegovem čelu ni pojavila majhna luknja. In pok zatem. Padel je nazaj v morje, pilot in Giulia pa sta se zagledala v rešitelja, gospoda Del Ponteja s kadečo se pištolo v rokah. Še sam ni dobro dojel, kaj se je pravkar zgodilo, le tresel se je in zmedeno gledal.

 

Bravo profesor, ga je zbodel pilot in na glas zaploskal, gospod Del Ponte pa je le odvrnil, da človek ni papirnata tarča. Potem je pristopil do Giulije, jo objel in skoraj zašepetal; Imel sem dober razlog za to, da  streljam na človeka. Nato jo je stisnil v varni objem in poljubil.

 

Pilot je gledal je svojo ljubljeno v objemu drugega moškega in bil pomirjen. Bolj kot vse drugo jima je želel srečo. Počasi je prikimal… Solza? Je bila kakšna solza, sem ga vprašal, pa je le zlovoljno zamahnil z roko, češ, kaj ga sprašujem takšne neumnosti.

 

Nato ju je odpeljal na nek otok, od koder bosta lahko odpotovala novemu svetu naproti.

 

Pristali so, gospod Del Ponte pa je pred izstopanjem stisnil roko pilotu, nato pa izstopil. Rekel je, pustil vaju bom, da se v miru poslovita.

 

Ostala sta sama. Pilot in Giulia. Pilot je rekel, da se mu zdi, da ju je nalašč pustil sama, temu pa je Giulia pritrdila. Ja, moj mož je zelo inteligenten in čustven človek, je rekla. Ja, je pritrdil pilot, pa tudi zelo hraber. To noč je to dokazal. Zasluži si žensko, kot si ti Giulia, je še rekel. Njegove zadnje besede svoji največji ljubezni so bile, da bosta vedno imela spomine na njun Rim, nato pa jo stisnil v objem tako močno in čvrsto, kot je le lahko. Poljubila sta se strastno in hkrati boleče, saj sta vedela, da se nikdar več ne vidita.

 

Opazoval jo je, zasanjano, kako je izstopila iz letala, se združila s svojim možem v majhnem čolničku, nato pa počasi oddaljila.

 

Ko je pristal na Kubi, je brž sedel v jeepa in se odpeljal v mesto. Ljudje z ameriške ambasade so ga seveda takoj aretirali in obtožili, da je pomagal državnim sovražnikom pri prebegu na drugo stran. Pa so kaj kmalu ostali z dolgimi nosovi, saj so prijatelji iz Modre papige vsi po vrsti potrdili, da je vso noč preživel z njimi, v družbi kart, poceni piva in lokalnih deklet. Kako pa drugače?

 

Užival je, ko je tistemu uradniku z ambasade lahko očital strašno površnost, saj ne samo, da sta jim opazovani osebi zbežali enkrat, ampak celo dvakrat. Le kakšnim amaterjem se lahko zgodi kaj takega?

 

Veselo si je prepeval pesem o času, ki mineva, ko je zagnal svoje majhno športno letalo, se dvignil, napravil en krog v pozdrav, nato pa se napotil na dolgo pot proti Manausu…

 

It’s still the same old story.

 

A fight for love and glory.

 

A case of do-or-die.

 

The world will always welcome lovers

 

As time goes by…

 

 

Za Skrivnostno: LEONE R. GIULIANI

 

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.