-Oglasi-

D1 – moj novi dom na onkologiji

Joline izpovedi 17

0 224

Težko vam opišem občutke tistega jutra.  Mora je še najbližje, če rečem strah, panika, groza…vse istočasno. Najhuje pa je, ko vse te občutke držiš v sebi in jih ne želiš pokazati pred osebami, ki jih imaš rad. Veš, da tudi oni preživljajo nekaj podobnega in če bi pokazala, kar čutim, bi njihove strahove le še povečala.

Ne vem, če sem ponoči sploh zaprla oči. Zjutraj so bile želo rdeče in otečene. Celo noč sem razmišljala o tem kaj me čaka. Vedela sem, da odhajam v neznano, nekam, kamor si pravzaprav nihče ne želi.

Na veliko srečo takrat, pred 8 leti nisem vedela kaj me čaka in Bogu sem vsak dan hvaležna za to.

Ko smo odšli od doma, sva hči odpeljala v šolo. Prvič sem pred šolo stopila iz avta in jo objela. Objela kot da je to zadnje kar počnem. V meni je vse vpilo, kričalo in se lomilo. Vedela sem, da sem pozna, a je nikakor nisem želela spustiti iz objema. Ne vem kako dolgo sva stali objeti na pločniku in verjetno bi še, če me ne bi poklical mož, da morava iti.

Na poti do onkološkega inštituta nisva spregovorila niti besede.  Nisem zmogla. Ko sva parkirala avto, je mož vzel mojo torbo in me pospremil v notranjost. V torbici na rami sem imela vso dokumentacijo in se z njo odpravim na oddelek D1.

V tistem trenutku nisem vedela, da bo to moj drugi, morda je celo bolje, če rečem moj prvi dom naslednjih 6 mesecev. Na sprejemnem okencu oddam dokumentacijo in že me napotijo na preiskave. Torba ostane v sprejemni, jaz pa se odpravim na preiskave.

Do tja me pospremi mož, tam pa se posloviva. Čaka me napreč preiskava, ki bo trajala dlje časa. Gre namreč za PET CT, kar sta pravzaprav dve preiskavi v enem. Tam ti tehnik vse razloži in vstavi kanal v žilo. Točno opiše postopek, ki sledi. Najprej spiješ neko snov, ki ti jo prinesejo v posebeno prilagojen prostor, kjer v napol sedečem položaju. Tam čakaš na preiskavo skoraj eno uro, medtem ne smeš govoriti in se premikati. Snov, ki si jo spil, se lepi na aktivne celice v telesu, to pa so seveda rakave celice in mišice. To je tudi razlog da moraš mirovati in nič govoriti.

Po eni uri so prišli pome in me odpeljali v sosednjo sobo, kjer sem imela preiskavo. Razložijo mi, da mi bodo v kanalček, ki so mi ga prej vstavili v žilo, spustili barvilo, ki bo v mojih žilah povzročil vročino in se pretakal po njih z veliko hitrostjo. Razložijo mi, da bo to povzročilo, da se bodo aktivne celice svetile in da bo ta radioaktivna snov v meni še 48 ur. V tem času ne smem biti v bližini otrok in nosečnic. Med preiskavo pa da moram popolnoma mirovati.

In že se je preiskava začela. Preiskava je neboleča, da ne bo kdo razumel narobe, je pa skrajno neprijeten občutek tista tekočina, ki ti jo spustijo v žilo. V sekundi jo čutiš povsod, v grlu, v glavi, v trebuhu, v nogah, drugi roki, najhuje pa jo občutiš, ko prileti v mehur, ker imaš občutek, da ti bo ušlo. A na srečo efekt dokaj hitro mine. Vse skupaj traja dobrih 15 minut.

Po pregledu mi povejo, da sem končala in da izvide dobijo kar na moj oddelek Povedo mi, da moram na preiskavo še v pritličje, kjer me čaka ponovno jemanje vzorcev. Na to preiskavo sem čisto pozabila.

Ko me pokličejo v ambulanto in mi zravnica razloži potek preiskave, me postane strah. Vzorčke za patologijo bodo odvzeli iz grla, natančneje iz mandljev. Razloži mi, da bo preiskava neprijetna, da me bo sililo na bruhanje, a da je zelo pomembno, da se ob tem zadžim in ne premaknem, ker bi lahko igla zašla kam drugam.

Povem vam, da je bilo grdo in kar je najhuje, je prvič vzela premalo tkiva za preiskave in smo morali ponavljati. Iskreno vam povem, da kdor ne poizkusi, si ne predstavlja, kako neprijetne so te preiskave. Ob tem sem se spraševala, če je že kdaj poizkusila, kako je občutiti to preiskavo na svoji koži? Dvomim, kajti če bi, bi poskrbela, da bi že ob prvem odvzemu bilo dovolj tkiva za preiskave.

Ko je vzorcev dovolj, lahko odidem nazaj na oddelek, kjer me sprejmejo v bolnico. Priznam vam, da mi je bilo neverjetno težko ostati. Veš, da je to to…. poti nazaj ni.

V takih trenutkih se k molitvi zatečejo tudi tisti, ki prej niso nikoli molili. Vse kar ti ostane v takih trenutkih, je prošnja Bogu in vsem svetnikom, da ti pomagajo prebroditi, kar te čaka.

 

Za Skrivnostno: Joli V

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.