Nosečnost in porod

Nekoč in danes

0 321

Nekoč je ženska stopila na par zloženih opek ali drv, da je bila višja, da je babica lahko ujela otroka v naročje v času poroda. Veliko vode za prvo umivanje otroka, so prinesle ženske pomočnice, mama, sestre, deklice… v lesen škaf, premazan z mastjo ali oljem, so v pričakovanju novega življenja vlivale pogreto vodo. Obvezne so bile rastline in dišave, KAMILICA, TIMIJAN, MIRTA in nekaj kapljic svete vode, izvirske vode zajete ob POLNI LUNI. Prva tkanina je bil LAN  ali KONOPLJINO PLATNO. Spola niso poznale v naprej, zato so novorojencke zavile v belo.

Kasneje so obrtniki izdelali LESEN Ali USNJEN stol za porod, na katerem je bodoča MATI sedela in skozi odprtino v košarico PORODILA otroka.  Popkovino so babice prežgale z vročim ČEBELJIM VOSKOM ali pa prevezale z RDEČO nitjo, vendar šele takrat KO NI BIL VIDEN SRČNI UTRIP v tej MAGIČNI vezi med matero in otrokom. POSTELJICO so izločile počasi, brez napora, saj je veljalo, da s POSTELJICO rodijo KARAKTER otroka. Ob tem so se poslovile od NOSEČNOSTI in ZAHVALILE BOGU, da so lahko doživele BLAGOSLOV od spočetja do rojstva.

Niso vse zgodbe nosečnosti in poroda MAGIČNE in lep RITUAL. Bili so časi in so tudi danes, ko je ženska veljala za manjvredno osebo, za rojevanje nove delavne sile in delo v hiši. Žalostne zgodbe naših prednic žal ne segajo daleč nazaj. Spočetje, nosečnost in porod so bili prepovedana tema, zaznamovani s sramoto in umazanijo. Ženskam so dajali alkohol, da ne bi čutile poroda, jih omamljali, rojevale so tudi javno na mestnih trgih, kot dokaz plodnosti ali pa v izogib menjavi dojenčkov. Ženske so same prekinjale nosečnost, ker so vedele, da svojih otrok ne bodo smele ljubiti, da bodo poslani stran, da bodo lačni in sluge celo življenje… ogromno žensk je UMRLO med nosečnostjo, še več pa pri porodu.

Na BALKANU poznamo KOLAČ VZDIHA. To je bila torta, katero je morala speči in pripraviti ženska v času poroda. Zaradi nekega VEROVANJA, da ne bodo čutile bolečin pri porodu, so v času POPADKOV, pekle kolač ali torto. Smisel ženskega življenja je bil po IZROČILU neke egipčanske babice držanje in prenašanje BOLEČINE. Več ko je bolelo bolj MOČNA ženska je bila in s tem rodila bolj sposobne otroke.

Indijanke so rojevale v počepu, brez pomoči in dotikanja, otrok je sam prišel na svet, da se nebi poškodoval so tla obložili z listjem. Klicale so OTROKOVO IME, katerega so mu šepetale že pri spočetju in celo nosečnost.

Najlepši porodi so PLEMENSKI, ko se cela vas posveti PRIHODU novega življenja, vsi pojejo pesem, katero mama sestavi že v nosečnosti, to je OTROKOVA PESEM ŽIVLJENJA in ta melodija ga zaznamuje za celo življenje. Pleme skrbi za žensko vsaj 40 dni, da se telo in organi vrnejo na svoja mesta, celo prvo  leto otrokovega življenja, ga dviguje in nosi nekdo iz plemena. Otrok s tem dobi vranost pri vseh članih, mama skrbi za svoje telo in psihicno stanje. Vsi kuhajo in sodelujejo. Sliši se MAGIČNO.

Danes imamo vse kar si ŽELIMO, pa vendar porod ne doživljamo tako DUHOVNO, obredno in sveto, kot so ga naše prednice. Vse nekako TEMELJI NA STRAHU namesto na LEPI IZKUŠNJI. Če bi ponovno rodila, bi bil porod v VODI, skupaj s partnerjem in MAMO. Morda pa v DRUGEM ŽIVLJENJU.

 

Za Skrivnostno: Suzana Drobnjak

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.