Kaj pa, če je zadnjič?

Joline izpovedi 16

0 254

Ne znam vam opisati, s kakšnim veseljem sem tisti dan odhajala od tam, čeprav sem vedela, da bom že čez nekaj ur spet nazaj. V trenutku, ko sem zapuščala OI, mi je zazvonil telefon…

Oglasim se in na drugi strani prijateljica. Vpraša kako sem opravila in ji v krajši veziji povem. Nato pa sledijo besede, ki so izvabile solze v oči. “Veš kaj”, mi reče… “jutri boš tam najlepša. Pridi sedaj takoj k meni, te uredim za jutri.”

Mira ima svoj frizerski salon in odločila se je, da naslednji dan odidem na zdravljenje z novo pričesko. Ostrigla me je in mi naredila pramena. Bila sem kot da odhajam na kakšen ples ne pa na zdravljenje. Obe sva vedeli, da ima moja pričeska kratek rok trajanja, Še danes sem ji iz vsega srca hvaležna za to spremembo, ki jo je naredila. Za tisto najino druženje, ko sem lahko na trenutke uživala kot povsem normalna ženska. Hvaležna za vsako izgovorjeno besedo in vlivanje poguma. Verjela je vame, kar takrat mnogim ni bilo dano. Mira, res si prava prijateljicain vesela sem, da si del mojega življenja. Rada te imam in te globoko spoštujem.

Na poti domov sva pobrala tudi hčerko. Presenečena je bila nad mojim novim izgledom. Seveda jo je zanimalo vse, kar se je danes dogajalo, a moj odgovor je bil zelo skop. Želela sem, da je popoldan in večer najin. Želela sem, da ni tu solza, da ni žalosti. Želela sem, da sva kot mnogokrat prej, le mama in hči, ki si deliva skrivnosti.

Ko svo bili končno doma, sva se zaprli v njeno sobo. Vem, da takrat to možu ni bilo všeč, a je bil začuda tiho glede tega. Tisti dan sem želela biti le mama, taka kot mnogokrat pred 13. januarjem. Morda mi je tisti dan uspelo biti celo več od tega.

Pogovarjali sva se o vsem. Poslušali sva glasbo, pokazala mi je neke nove pesmi, ki so bile takrat “in” kot mi je rekla. Objeti sva ležali na postelji in med pogovorom sem ji povedala, da je jutri tisti dan, ko se moje zdravljenje začne.

Večer je bil nabit s čustvi. Smejali sva se kot že dolgo ne, pa v naslednjem hipu jokali. Čustva so se prepletala. Smeh je izzval solze, ki so se nadaljevale v solze žalosti in spet nazaj v smeh. Nisem si želela, da padeva v žalost, zato sem vedno znova, ko sva se temu bližali, izkala razloge za smeh. Obujala sem spomine na srečne dni, na potovanja, ki so nam prinesli lepe trenutke in hitro sva odplavali v lepše čase.

Moram vam priznati, da sem ena tistih oseb, ki se zelo nerada fotografira. Pravzaprav nimam veliko slik, a tisti dan sem hčerki takoj rekla da, ko me je vprašala, če se lahko slikava. Seveda je bil ob tem moj pogoj, da je slikana tako, da se vseh tistih ogromnih ztrdlin ne vidi. Globoko v sebi sem razmišljala, kaj pa če bo to zadnja fotografija, ki jo bova še naredili?

Kvaliteta takratnih fotografij, posnetih z mobilnim telefonom je bistveno slabša, kot je to danes, a kljub temu je shranila spomine. Morda je res kvaliteta slabša, a je zato čustev in občutkov ob njej toliko več.

Spomnim se skupne večerje in tega, kako sem brkljala po krožniku, da bi izgledalo, da sem nekaj pojedla. Prav tako se spomnim neznosega glavobola, ki mi ni dovolil pozabiti, kaj dogaja, a to sem vedela le jaz.

Potem pa me je hči presenetila z vprašanjem: “Mami a boš danes spala pri meni?” Verjetno vam je jasen moj odgovor. Seveda sem jo želela stisniti k sebi kot takrat ko je bila še čisto malo dekletce, poslušati in čutiti bitje njenega srca in jo opazovati vso noč. Kdo ve, kdaj bom spet lahko tako uživala v njenem objemu.

Seveda sva se objeti pogovarjali dolgo v noč. Vedeli sva, moje sonce, da se naslednji dan začenja drugačno življenje. Nobena od naju pa ni vedela kako zelo drugačno. Ko je hči sredi noči le zaspala, sem le ležala ob njej in jo opazovala. Po licih so mi polzele solze. Bo še kdaj tako? Kaj pa, če je zadnjič?

Nevednosti, kaj sledi, sem danes zelo hvaležna. Prav ta nevednost ti ne jemlje poguma za borbo, kajti če bi prej vedela, kaj me čaka, bi verjetno ne imela takšne moči za to borbo. Pravijo, da kar ne veš, ne boli in kako res to drži. Nikoli ne veš, kaj prinaša naslednji dan in kakšne preizkušnje te tam čakajo. Dan začneš s tem, da boš to zmogel, zborbal in greš novim dogodivščinam naproti. Nevede te prav ta nevednost, prav tak način gledanja dela močnejšega.

In prišlo je tudi tisto jutro……

Danes, 8 let po moji bitki, sem zapisala en stavek za dobro jutro mojim sledilcem:

Zdravje ne pride vedno zaradi medicine in zdravil. Včasih pride zaradi umirjenega uma, miru v srcu in miru v duši. Pride zaradi sreče, smeha in ljubezni.

Zame je to držalo kot pribito. 

 

Za Skrivnostno: Joli V

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.