Kako na skritega sovražnika gledajo pacienti z rakom?

Jolandine izpovedi

0 854

Sedim in gledam v računalnik. Kje začeti, da opravičim povabilo k sodelovanju na strani Skrivnostna.si

Na svet sem prijokala 48 poletij nazaj in morda imam zato rada poletje. Starša sta mi dala dokaj redko ime in za prijatelje in znance sem skrajšano Joli. Iskreno moja zgodba ne bi bila nič posebnega, če mi zdravniki pred 7 leti ne bi napovedali skorajšnje smrti in takrat, dragi moji, sem res šele začela živeti.

Diagnoza rak v četrtem stadiju me je obratno od velike večine vrnila v življenje. Takrat sem dojela, da sem morala prijokati na svet kot levinja, ki se bori in ne preda do konca. Namen mojega pisanja ni, da bi se komu smilila, daleč od tega. Želim si le, da občutki, ki nas na tej poti spremljajo, kot so tesnoba, žalost, bolečina, jeza, osamljenost, uporništvo, predaja, volja, jok, histerija… niso tabu tema. Z njimi se srečujemo vsi, vsak na svoj način in ob različnih situacijah. Šla sem skozi vse faze občutij. Najprej te napadeta Žalost, jok in spraševanje tako pogosto postavljenega vprašanja “ZAKAJ JAZ”.

Prvi del se začne prepletati s samopomilovanjem, ki ga zanimivo največkrat sprožijo prav čustvene reakcije najbližjih oseb. Na tej točki pa se pot razcepi in sta na koncu dve poti. Prva preko samopomilovanja jeze, žalosti pelje v predajo….druga pa v bitko življenja brez predaje v upanju in volji po zmagi.

Vsekakor se na tej poti srečaš tudi z jezo, ki je lahko odlična motivacija za boj z nevidnim sovražnikom.  Dejstvo je, da prav vsak v sebi ima upornika, ki se ne želi predati, a nanj vpliva predvsem celoten spekter ostalih čustev, ki se kopičijo v nas. Nekateri bolj negujejo negativna, boleča čustva in ta zadušijo voljo do boja, voljo do življenja.

Nisem le ženska, predvsem sem mama in ko so mi diagnosticirali bolezen, je bila moja hči v najbolj kritičnih letih. Ravno je zakorakala preko prve večje prelomnice v življenju in začela obiskovati prvi letnik gimnazije. Dejansko so to še otroci, globoko v puberteti, ki mislijo, da so že odrasli in da sami vedo vse najbolje. Kot starš čutiš odgovornost do otroka, ne želiš ga pustiti samega, še manj mu zadati bolečino in trpljenje.

Celotno pot k ozdravitvi in še danes imam pred očmi prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila. Bili sva sami v njeni sobi, in kot bi se to dogajalo v tem trenutku gledam kako ji solze tečejo po obrazu, solze, zaradi katerih so oči otečene in rdeče…hlipa in telo ji stresa od žalosti in bolečine….z eno roko me drži za roko, z drugo me boža po ravnokar ostriženih laseh…vse se dogaja v tišini in hlipanje je zato še bolj slišno….boli me srce, ker ji ne morem prikrajšati te bolečine, ne morej je rešiti te žalosti, ki jo vidim v njenih očeh in takrat se naenkrat oglasi: “Mami moja prosm oblub mi, da se boš borila do zadnjega diha, prosm zdej takoj mi oblub”

Bi vi lahko ne obljubili? Bi imeli srce otroka še razočarati? In sem…dala sem obljubo in jo objela. V tistem trenutku nisem vedela kako težko bo obljubo izpolniti in tudi nisem imela pojma, da me bo prav dana obljuba reševala v najhujših trenutkih.

 

Joli Vrecar

Seveda bolezen vedno pušča posledice in tudi moja jih je. Zato danes sodim v rizično skupino. Med tiste, ki jih nekateri mečejo v koš za odpis. Med tiste, za katere eni trdijo, da je že prišel njihov čas. Na to pa ne bom pristala. Še zdaleč nisem za odpis, za v staro šaro, saj sem šele dobro začela živeti. Nisem bila bitke z nevidno pošastjo zato, da bi danes ležala na intenzivnem oddelku in dihala s pomočjo umetnih pljuč.

Res moramo sovražnika videti, da bi verjeli vanj? Je sploh pomembno če obstaja ali ne? Povem vam, da ne. Ni pomembno ali verjamemo ali ne. Pomembno je le to, ali spoštujemo dovolj sebe, da si ne dovolimo, da bi zaradi nas ogrozili neko drugo osebo. Jaz se spoštujem in spoštujem sleherno živo bitje in spoštujem tudi tebe in tebe ter tebe in prav zaradi tega spoštovanja je na mojem obrazu vedno maska. Ne glede na vse. Prav zaradi tega spoštujem vse ukrepe. To je majhna cena za to, da lahko vedno vsakomur pogledam v obraz vedoč, da sem naredila vse, da oba ostaneva zdrava.

Naj končam z mislijo, ki jo je zapisal moj prijatelj: vsi imamo dve življenji in drugo se začne tisti trenutek, ko ugotoviš, da imaš samo eno.

Za Skrivnostno: Joli Vrečar

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.