Kdaj smo zreli za poroko?

Foto:Pixabay
0 54,750

Večkrat si vprašanje »Kdaj smo zreli za poroko?« postavimo šele nekaj let po poroki. Čeprav bi se to morali vprašati veliko prej, preden se odločimo za tako pomembno življenjsko odločitev.

 

Preden si odgovorimo na vprašanje, si poglejmo, kakšen bi moral biti zakon, torej neke vrste pravila partnerskega odnosa (ki pa morajo veljati tudi, če nismo poročeni). V zakonu ne sme biti nič samoumevno. Za vse, kar želimo, da drugi stori, ga moramo za to prositi, ali pa si predhodno razdelimo delo.

 

V zameno ne smemo nič pričakovati, če se predhodno ne dogovorimo (niti zahvale ali celo seksa …). Delo mora biti razdeljeno časovno enakomerno. Enota za enakomerno delitev dela ne sme biti količina ali denar, temveč časovna enota. Obema partnerjema mora ostati enako časa za zabavo in enako časa morata posvetiti vzgoji otrok ‒ seveda to lahko počneta skupaj (vendar se kot zabava ne šteje, če gre družina na počitnice in potem se mož igra z otroki, žena pa pospravlja, kuha, skrbi, da nihče ni žejen ali opečen …).

 

Predvsem pa od partnerja ne moremo zahtevati tistega, česar sami nismo pripravljeni narediti zanj in za zakon. Prav tako ne sme biti samoumevno, da smo s poroko zapečateni za vedno, temveč se moramo znova in znova »osvajati«. V praktičnem življenju je to skorajda nemogoče, predvsem zaradi različnih načinov dela ali služb, zato pa moramo sami težiti, da je to vedno bolj pogosto. In ne samo ob obletnicah ali praznikih, ko je to že samo po sebi umevno.

 

Če se malo prepustim nestrokovnemu razmišljanju: poročni list bi lahko imel prilogo, v kateri bi bile
zapisane obveznosti in odgovornosti posameznega partnerja, ki bi se po določenem času preverjale. Torej bi poročni list lahko imel omejen rok veljave. Partnerja bi si tako vsakih sedem ali deset let ponovno prisegla zvestobo ali pa ne. Tako bi se oba partnerja v določenih življenjskih obdobjih trudila izboljšati odnos, predvsem pa bi bilo veliko manj dela na sodiščih v primerih, ko partnerji v resnici ugotovijo, da ne sodijo skupaj. No, to je bilo samo kratko razmišljanje, za katerega pa menim, da bi dobilo veliko somišljenikov.

 

Ko smo sami krivi za slab odnos, pogosto prenašamo odgovornost na druge, namesto da bi se
soočili s težavo. Torej raje pobegnemo od nje. Zavedati se moramo, da bi takšen beg pomenil
kratkotrajno rešitev, saj bi enako napako ponovili v naslednjem in naslednjem zakonu.

 

Če že upoštevamo dejstva, ki smo jih našteli v začetku, bi marsikdo temeljito premislil, ali je pripravljen na skupno življenje ali ne. Tega se predvsem zavedajo moški, zato težko privolijo v zakon in raje živijo na koruzi (čeprav razlike ne bi smelo biti). Če se že poročijo, se predvsem
zaradi strahu, da bi ostali sami. Pari, ki se najdemo skupaj in želimo ostati skupaj, moramo imeti predvsem skupen življenjski cilj in interes doseči ga. Cilj ne sme biti zgolj imeti otroka in mirno življenje, temveč vsebine, kako si bosta naredila mirno življenje, kaj bosta počela, ko bodo otroci odrasli, kaj ju bo dopolnjevalo in razvijalo … Verjetno si ob tem nekateri mislite ‒ pa saj to lahko počnemo tudi brez poroke.

Foto: Pixabay

Da, to res lahko počnemo brez poroke, vendar je verjetnost, da to dosežemo, manjša. Zakaj? Najbolje, da se vrnemo nazaj k naravi ali, bolje rečeno, k vesolju. Vesolje je zaokrožena celota, povezuje ga neka energija. Znotraj vesolja so galaksije. Galaksija je skupek zvezd, ki jih povezuje neka energija. Znotraj galaksij so osončja, ki jih povezuje neka energija. Znotraj osončja so planeti in na planetu Zemlja je življenje. Življenje na Zemlji je povezano v države, v državah so ljudje (narodi), ki jih povezuje neka energija. Narod sestavljajo zveze, po večini partnerske, in kaj jih povezuje? Neka energija. Povezovalno energijo v vesolju bi lahko poimenovali s pravim imenom.

 

Energijo, ki povezuje ljudi, pa žal ne, ker je ne poznamo, torej je neka pripadnost. Morda bi energijo med ljudmi lahko poimenovali enako kot povezovalno energijo v vesolju, vendar povezava med planeti in zvezdami ostaja, med ljudmi pa se to zgodi zelo redko (v mislih imam srečne zakone). Zato ker delujejo skladno, naravno. Ljudje pa ne delujemo naravno, predvsem še
vedno igramo, nismo iskreni.

In prav to naj bi nam dala poroka. Pripadnost, potrdilo za iskrenost, optimalno bivanje. Ko se dva posameznika povežeta, dobita večjo moč in motivacijo, zato z večjim veseljem hitita k cilju
(seveda če oba enako prispevata).

Torej, če smo si nekako odgovorili na vprašanje, kaj je poroka, si sedaj poskusimo, kdaj smo zreli
zanjo. Morda bi zlahka rekli: »Ko smo iskreni do partnerja, so naša dejanja poštena in si skupaj
želiva preživeti starost na barki.« Pa ni povsem tako.

Najprej moramo biti iskreni do samega sebe. Vedeti moramo, kaj je naš cilj v življenju, zelo jasno
nam mora biti, kakšno je naše poslanstvo na tem svetu. In šele ko bomo popolnoma iskreni do
samega sebe in pripravljeni prevzeti tudi popolno odgovornost za svoja dejanja, smo pripravljeni
na skupno življenje. Priporočeno je, da partnerja skupaj preživita vsaj eno leto, da se spoznata in
vidita, kako se odzivata v vseh letnih časih. Če se oba strinjata z vsem, kar bi rada počela v
nadaljevanju življenja, in pri tem nobeden od njiju ne bo trpel, sta pripravljena in zrela za poroko.
Seveda je to zelo idealistično rečeno, namreč skozi vse življenje se učimo in razvijamo in v
obdobjih razvoja smo najbolj občutljivi. Mišljeno je, da mora biti v obdobju osebnega razvoja
toleranca partnerja večja kot v ostalih obdobjih, hkrati pa tudi sami v tistem obdobju na partnerja
ne smemo gledati kot na nekoga manjvrednega.

 

Skratka ‒ biti morata zelo tolerantna drug do drugega v različnih obdobjih življenja. Ta toleranca mora biti enakomerna z obeh strani in enakomerno razdeljena po obdobjih. Partnerja z iskrenim
odnosom morata vedeti, kdaj se kdo razvija in s kakšnim razlogom. Ne sme se zgoditi, da bi
nekdo nekaj let zapovrstjo iskal izgovore, da zaradi preobčutljivosti ne more delati določenih
stvari. V takšnem primeru gre izključno za beg pred odgovornostjo. Tukaj sta mišljena predvsem
delo in vzgoja. V spolne odnose ali pogovor ne moremo in ne smemo nikogar prisiliti. Toda če prihaja do tovrstnega izmikanja, si morata partnerja priznati svoje napake in poskusiti najti odgovor, zakaj s tem partnerjem ne moreta početi česa podobnega. Pravzaprav je to težava obeh in najmanj, kar lahko storita, je, da spremenita pristop.

S poroko morata prevzeti tudi odgovornost za dejanja drug drugega. Zato je toliko bolj pomembno, da skupaj sprejemata odločitve. Odločitve pa lahko skupaj sprejmeta samo takrat, ko imata enak cilj in bo neka odločitev pripomogla k njegovi realizaciji. V nasprotnem primeru začne prihajati do prepirov in prej ali slej bo eden od partnerjev začel sprejemati odločitve sam, brez vednosti drugega, tudi velike. Odločil se bo za denarno posojilo ali nakup avtomobila. V primeru, da se mu kaj zgodi, bo denarno posojilo moral vračati drugi partner in še skrbeti zanj (če gre za nezgodo). Drugi partner bo sicer v večini primerov prevzel skrb in odgovornost za njegova dejanja, vendar če se odloči, da tega ne bo naredil, mu nihče ne sme zameriti ali ga obtoževati. Kajti pravila, ki sta jih postavila na začetku, so bila kršena. V zakonu namreč ni rdečih kartonov ali denarnih kazni. So le dejanja, ki jih naredimo namesto nekoga ali pa ne.

 

Skratka, nič nam ni treba narediti, razen tistega, kar smo podpisali za tretjo osebo (krediti …), in skrbeti za otroke. No, če se boste po naključju naslednji teden poročili in ste sedaj ugotovili, da pri vama ni tako, to ne pomeni, da morate odpovedati poroko. Le iskreno si morata povedati, kaj pričakujeta v
zakonskem življenju, in oba sprejeti odločitev, da bosta stremela k iskrenosti. Vendar pot ne bo
lahka.

 

No, drugi pa boste rekli, da kaj takega ni mogoče in da je najbolje, da se kar vsi ločimo ali pa da sploh ne bo več nobene poroke. Pa ni tako hudo! Le iskreno se je treba začeti pogovarjati in morda bo potrebnih kar nekaj let, da bomo prišli do iskrenosti, če smo do sedaj živeli v izmišljenem svetu. Da se vaš izmišljeni svet ne bo nadaljeval z vašimi potomci, morate svoje otroke začeti vzgajati iskreno. Predvsem jim morate pustiti svobodne odločitve. Vaši otroci si bodo vzor jemali po vašem zakonu, po vašem odnosu. In tako bodo na enak način iskali partnerja, imeli enak odnos do njega in enak zakon.

 

Torej, vaša odgovornost je, da ste iskreni v zakonu in da svojim otrokom pokažete, kakšen mora biti zakon. In vaši otroci si ne bodo postavljali pravil v zakonu, temveč se jim bo odnos s polno odgovornostjo zdel samoumeven.

 

 

Foto Pixabay
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.