-Oglasi-

Ker ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev

Foto: Pixabay
0 6,780

Knjigo Mali princ, sem prebral v Osnovni šoli in potem še nekajkrat in vedno, ko jo berem me spomni, na sebe, vedno znova in znova…

 

Dejansko je to neke vrste sveto pismo, saj je za svetim pismom in koranom, to najbolj brana knjiga, lahko bi rekli, da je to sveto pismo, za tiste, ki verujejo v sebe.

Namreč na svoji poti, ki je v večini bolj poslovna kot zaseba, srečujem ljudi na različnih vrhovih, ki pa so na teh vrhovih popolnoma sami. Namreč skoraj nobeden od direktorjev, županov, predsednikov… nima pravega prijatelja, tam je popolnoma sam! In ker so to osebe s katerimi sodelujem in gredo naši pogovori zelo globoko, pomeni, da se moramo dobro spoznati, če želimo delati tudi temeljne premike njihove osebnosti.

Namreč, da delujemo kot delujemo je zato neposredno odgovoren “življenjski scenari”, ki se nam vsadi v podzavest v zgodjem otroštvu. Njega oblikujejo avtoritete tistega obdobja našega življenja, saj se učimo živeti po vzgledu. In če želim pri nekom narediti temeljni premik, moram postati njegova avtoriteta. In tako lahko skupaj premagujemo življenjske scenarije in premagujemo kletke, ki smo si jih nevede postavili, odklepamo verige, ki so nam jih starši dali na roke in noge… na nek način postanem njihov osvoboditelj.

Pri tem vzpostavimo najvišjo stopnjo zaupanja, kar pomeni, da postanemo najboljši prijatelji za tisto obdobje. Čeprav je dolgoletno sodelovanje pokazalo, da se prijateljstvo ohranja še naprej. Tako postanemo tudi največji zavezniki za celo življenje.

 

Predvsem ugotavljam pri teh osebah, da so zelo “čiste”, čeprav se o njih govori vse mogoče, je resnica popolnoma drugačna, ko spoznam njihovo dušo, načim razmišljanja in delovanja. In to so osebe, na katere se lahko tudi vedno zanešeš.

 

Nikoli pa ne prestopimo meje fizične intime, čeprav se veliko govori. Kljub temu, da odnos ostane prijateljski je še vedno na visoki profesionalni ravni.

 

Seveda večina misli, da sem sam brez napak in popoln… ampak tudi sam sem iz krvi in mesa, res da visoko zavesten, vendar čustva me velikokrat izdajo, tako srečam tudi osebe, ki so mi simpatične iz katerih se iz kakršnih koli stvari ne more razviti partnerski odnos… tukaj pa jaz naredim napako… nasprotna oseba želi, da ostanemo prijatelji in zavezniki, sam pa bi to v tistem trenutku moral prekiniti.

 

Namreč odnos, se ne more zdravo nadaljevati, če so pri nekom drugačna pričakovanja, kot pri nekomu drugemu… kajti že osnova je nezdrava za prijateljstvo… ker ni iskrenega razmišljanja, nekdo razmišlja o prijateljstvu, drugi pa o nečem “več” in ker te želje ne moreš ugasniti, lahko je samo skriješ… potem ta želja najde različne poti, da bi prišla, do svoje izpolnitve, tudi če se oseba razumsko želi postaviti drugače… so ti čustveni momenti, velikokrat močnejši… in zakaj ne prekinem?

 

Iz dveh vidikov, ker sem se že znašel na obeh straneh?

Kadar sem jaz tisti, ko sem nekomu všeč, pa ne morem več, kot neko druženje, so mi njeni/njegovi komplimenti všeč in moj Ego dobi potrditev da živi, potrjujej se življenjski scenari mojih staršev, v tistih deli, ki ga še očitno nisem uspel premagati… in potem mislim, mogoče pa vse eno pri meni preskoči, ta onos na višjo raven in bo obojestransko enako čutenje… pa še dosedaj nikoli ni… samo mučimo se potem in v mukah umre navidezno prijateljstvo.

Kadar sem v vlogi tistega, ki želi kaj več, kot prijateljstvo, pa pristanem na prijateljstvo, samo da lahko ohranjam ta občutek, ki se rojeva ob tej osebi… in v takšnih primerih sem pripravljen veliko več narediti za to osebo, kot za kogarkoli drugega in dokler to oseba sprejema, kot pomoč in daje zahvalnost, tudi sam čutim, kot podporo pri svojem delu in kar letim… in ker na ta način te osebe razvadim, potem to pomoč vzamejo kot nekaj samoumevnega in v tistem trenutku, se streznim, padam na trda tla… in šele takat oddidem, tako brez slovesa, kar izginem.

Seveda nikogar nikjer ne krivim, ker vsak sam je odgovoren za svoja dejanja, predvsem pa jaz, ker v takšnem primeru povzročim pričakovanja…

In tukaj mi v ospredje pride ponovno misel Malega princa od. odlomek iz knjige:

“Ljudje so to resnico pozabili,” je rekla lisica. “Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico …”
“Odgovoren sem za svojo vrtnico …” je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

 

V bistvu s svojim pristopom ustvarim…” te vrtnice” in potem imam vsak ob meni občutek, da je eden in edini in ko meni zmanjka energije zanj… ima občutek, da sem ga zapustil, zavrgel…

Ko pa se malo odmaknem o čustvene eksplozije, ki nastane vidim, da očitno vsak posameznik ni videl vsega tistega prej, razen ta odhod… no in takrat res v miru oddidem in se nič več ne obremenjujem.

 

Torej moja naslednja življenjska misija s samim sabo je, naučiti se, da ne vstopam v odnos, kjer že točno vem kakšna so pričakovanja in ne morejo biti izpoljena.

Če hoče kdo z mano sodelovati ali se družiti, je temu namenjeno moje poslovno sodelovanje, najboljšega prijatelja imam že desetletja, prav tako družbo s katero se družim, nimam še družine, tako to so še edina odprta vrata v moj svet, Ljubice pa me ne zanimjo.

Foto Pixabay
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.