-Oglasi-

Koliko naj zaslužim, da bom srečen?

Foto: Pixabay
0 6,124

V zadnjem obdobju veliko predavan, predvsem izven meja Slovenije. In na enem od predavanj, kjer sem predaval o Sreči, mi na koncu eden od udeležencev reče, da se ljudje o katerih sem govoril res počutijo srečni, ampak niso uspešni.

 

In mi je naštel nekaj meril za uspeh: prvi na lestvici, lastnik podjetja s 1000 zaposlenimi, 10 milijonov na računu… in na koncu sem ga vprašal, kako pa se ti »uspešni« počutijo na koncu dneva in je dejal…… najbrž utrujeni, vsega imajo dovolj, saj ni vse to tako enostavno…… in zakaj vse to počnejo… … da bodo enkrat imeli mir…

 

In tako se je najin pogovor končal, saj je sam sebi dal odgovor, kaj pomeni biti Srečen.
Sam sem se veliko s tem ukvarjal, kaj pomeni biti srečen. Sam sem se se velikokrat vprašal, zakaj mi je vse to potrebno. Zakaj nisem, ostal zaposlen v šoli, bil vsak dan konec ob 12h, dobival redno plačo in bil največji fraj v mestu… Zakaj sem hotel več. Že pri 24 dal odpoved in odšel med podjetnike.

 

Podjetje je hitro rastlo, v nekem trenutku je celotna skupina imela zaposlenih več kot 3000 ljudi… Zakaj sem iz nekega mirnega življenja učitelja moral postati nekdo, ki je bil vsak dan v stresu in vsak dan 1000000x preklet.

Zakaj sem potem še mogel iti v javno življenje?
Zakaj sem potem šel v boje za najvišja funkcionarska mesta?
Zakaj so vsi vedeli več o meni?

Zakaj nikoli nisem imel dovolj?

Kdaj bom imel dovolj? Sem se v nekem trenutku vprašal!
Moj delavnik je bil 24 ur na dan, koliko sem pač spal, sem se zbujal s krvavitvami… na vsakem koraku sem si dejal, samo še to, pa še to…. nikoli ni bilo dovolj. Pa ne zaradi mene, temveč sem si nadel tako veliko odgovornost, da je bilo je potrebno zagotoviti za toliko 1000 ljudi sredstva, vsak mesec… Imel sem občutek, da delam še za druge. Vsi okoli mene so imel vsaj toliko, koliko so dobili na račun, jaz pa komaj za bencin…

V bistvu sem videl, da kot učitelj nisem bil srečen, pa ne kot poklic, ki sem ga opravil, temveč v instituciji, kateri sem delal. Nisem se pritoževal, temveč sem vzel usodo v svoje roke in odgovornost in odšel.

Na pot, katero sem se odpravil nisem bil pripravljen in sem tako odprl pot vsem svojim demonom, ki so se kar razpostrli po vsem svetu in vsak si je ustvaril svoj dom, svoje okolje… ampak sam pa sem postal ujetnik samega sebe.

 

Prej sem bil ujetnik v drugem sistemu. Sedaj pa sem bil ujetnik drugih v sebi (demoni so
psihološki vzorci, ki mi jih je okolica vcepila v zgodnjem otroštvu). Šele, ko so me demoni
tako utrudili, da nisem mogel več dihati, sem se pričel vprašati Kdo resnično sem jaz, kaj bi
sam v resnici želel… ne več to, kar mi drugi svetujejo ali si želijo.

V zgodnjem otroštvu sem si dejal, tako sam po sebi, da bom živel od pisanja in predavanja.
Čeprav sem veliko pisal in predaval, o tega ni bilo veliko denarja, skoraj več stroškov.
Nato pa sem nekega dne domov dobil zdravstvene izvide, ki so kazale rdeče številke, kot
bančni izpiski. Imel sem na voljo, da bankrotiram poslovno in življenjsko, kar je pomenilo, da
so to zadnji trenutki mojega življenja na tem svetu.

 

Tako sem se nekega dne odmaknil od vsega sveta, prav nikjer me ni bilo in nikomur se več
nisem javil.

 

Zaprl sem se vase, da sem si dokončno dal odgovor, kaj si sploh želim:

Ali želim živeti? DA
Želim kvalitetno živeti? DA
Želim živeti svoje otroške sanje? DA

Začel sem sistematično pisati, posodabljati stara besedila in pričela so nastajati knjige za knjigo. Pisanje je postalo moje čiščenje, moja terapija… in šele sedaj sem dovolj čist, da lahko pričnem učiti, predavati, kajti moja celotna pot je bila v osnovi, samo moje čiščenje, moral sem jo prehoditi, da sem lahko prišel sem.

Kajti sedaj, ko bom res začel učiti, morajo te informacije biti čiste, v nasprotnem primeru bom tistim, ki me bodo poslušali prenašal »umazane« informacije. Želim, da čistim okolje, da ustvarjam zdravo okolje. To pa je mogoče šele sedaj, ko sem sam zdrav. Sedaj lahko učim o smislu življenja in sreči!

Vendar moje razmišljanje se ne konča tukaj. Namreč, rad bi odgovoril na naslovno vprašanje: »Koliko naj zaslužim, da bom srečen?«

Kje je tista meja?

Včeraj sem v medijih zasledil naslednjo novico:
»Objavljene so prve fotografije dveh bombnih napadalcev, ki sta se razstrelila na veliko noč
v Šri Lanki.
Posnetek napadov kaže, da sta napadalca neopazno vstopila v hotela, medtem ko so številni
gostje zajtrkovali, le trenutek kasneje sta hotelski restavraciji postali prizorišča groze. Inshaf in Ilham Ibrahim sta mirno vstopila v hotela Shangri-La in Sinamon Grand ter sprožila bombe na svojih telovnikih in tako ubila goste hotela, ki so prišli na velikonočni zajtrk.

 

Bogata brata sta usmrtila več kot štirideset tujcev, ki so bili na dopustu, med njimi pa so bili
tudi trije otroci.
Le nekaj ur kasneje je policija vstopila v razkošno hišo Ilhamove noseče žene Fatime, ki je
nato razstrelila sebe, svoje tri otroke in tri policiste.

Zanimivo je, da sta brata Ibrahim sinova milijonarja Jonusa Ibrahima, trgovca z začimbami, ki
sta se izšolala na zasebnih šolah v Kolombu. Sosedje so družino imeli za sodobno in ni bilo sumov, ki bi kazali na to, da so bili naklonjeni skrajnežem. Inshaf je živel s svojo soprogo in otroki v hiši, vredni 1,5 milijona funtov v elitnem okrožju Kolomba, in na dan, ko se je odločil ubiti nedolžne ljudi, je soprogi dejal, da gre na poslovno potovanje in da mora biti pogumna.

 

Alavdin, Ishafov tast, sicer lastnik hiše, kjer je napadalec živel s svojo družino, je po tragediji
v šoku dejal: “Imel je vse – dobro službo, čudovito ženo in štiri čudovite otroke. Zakaj bi
storil nekaj takega?”

Povedal je tudi, da njegov zet ni nikoli omenil Islamske države in da ni nikoli posumil, da bi
gojil simpatije do skrajnežev.«

Zgornji prispevek pove popolnoma vse, dejansko stanje naše družbe. V nekem trenutku ljudjezgubimo smisel življenja. Vsega imamo dovolj, vse smo že dosegli… ne vemo kam naprej…

»Fanta« iz zgornjega članka sta našla nov smisel v »veri« v nekem višjem cilju… ampak spet sta se ukvarjal z nekom višjim, ne sama s sabo. Zato je edina pot, da rešimo družbo in da rešimo sebe… da pogledamo v sebe, da se vprašamo, Kdo sem, Kaj čutim, kam grem… in tako bomo tudi dobili odgovor: »Koliko naj zaslužim, da bom srečen?«

 

Toliko, kolikor bomo potrebovali za svojo pot in ne bomo več pod negativnim stresom.

Vso iskanje smisla življenja, nekje drugje, dokazovanje drugim, tekmovanje… je nek namišljen svet. Edini pravi svet in edina prava pot, je tista v vas.
Zato se začnite ukvarjati z občutki, vsak dan posebaj, vsak uro, vsak trenutek posebaj.

Toliko dela boste imeli sami s sabo, da vas več okolica ne bo zanimala. Imeli boste občutek, da
živite v trenutku, v večnosti.

 

Živeli boste!

Foto Pixabay
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.