-Oglasi-

Ljubimec

Poletno branje na plaži

0 110

Moški so prasci. Seveda. Za razliko od žensk; te so prijazne, popustljive, skromne in pokorne. In nikoli ne varajo, ne? Khm… Pravijo, da se učitelj umakne učencu takrat, ko slednji postane boljši. Kako pa to izgleda pri osvajalcih? Kaj se zgodi, ko dva trčita med seboj? Je lahko res le en zmagovalec? In kako pravzaprav sploh nastopi ta zmagovalni trenutek? Mojega se spominjam zelo dobro …

 

***

 

Starinski ventilator je leno premikal zaplate postanega zraka. Ker je visel s stropa, se je nevarno nagnil vsakič, ko je tisti še edini preostali dolgi krak (vseh ostalih je manjkalo po cele kose) naredil svoj krog. Tudi majhen klik je bilo slišati pri tem. Nato tišina. In spet klik. In tišina. In spet klik… Tudi nič drugega v tem prostoru ni odstopalo od videza nekega drugega časa. Časa izgubljene nostalgije, s katero se je poleg mene poigraval še veter iz zaliva tam spodaj in lebdeča luna daleč nad morsko gladino. Občasno je bilo slišati ravsanje potepuških psov, za klic k molitvi pa je bilo prepozno. Kdo ve, če se po ulicah tega mesta še vedno smukajo tajni agenti in vsi drugi nepridipravi, varno skriti v kotičkih ozkih kamnitih labirintov, pod ravnimi strehami bazarjev in ponjavami pouličnih prodajalcev? Premaknil sem se do odprtega okna, zavit le v brisačo, in obstal. Za sobo v hotelu L’Americain sem plačal okroglih deset dolarjev, dobil pa razgled za milijon dolarjev. Atlantik na levi, tam za Cape Spartelom, Sredozemsko morje na desni, pred menoj pa v daljavi luči Gibraltarja. Nadihal sem se močnega zraka (sol, alge, nafto, začimbe, vse to sem lahko dobesedno čutil), si prižgal cigaret in pokukal nazaj v sobo.
Ob pogledu na posteljo sem se čisto raznežil. Ležala je na boku, popolnoma gola. Obličje lepote in miline je bila, kot obsijana s stvarnikovo dobrohotnostjo. Še njeni dolgi črni lasje niso delovali prav nič temno, zakaj mesečevi žarki so skozi okno božali njeno lepo telo in ga risali v srebrnih barvah. Obstaja bog v nebesih, o še kako obstaja. In pravičen je. Mar ne?
Zbeživa stran, nekam stran od tega ponorelega sveta, sem ji govoril prejšnji večer. Pobegniva v kako drugo deželo, kjer naju nihče ne pozna! Proč od tega prisiljenega hihitanja in plitvih enovrstičnic!  Resnično mi že presedajo vsi ti sprejemi, na katerih še na pošteno sangrijo ne moreš računati. Kar se mene tiče, vse te seviljske barve in pisane fasade okoli naju niso več kot le bahava parada bogastva in kiča. In poulični mariachiji na vsakem koraku? Ti so moje potrpljenje prignali že čisto do roba obupa. Tako vendar ne gre več! Pojdiva torej in narediva nekaj norega, nekaj popolnoma napačnega! Odriniva v sončni zahod, naj naju veter ponese, usoda bo poskrbela za naju, prepustiva se ji. Mar sva midva močnejša kot stvarnik? Nikakor nisva in tudi ne smeva biti. Morda pa nama je prav on namenil skupne trenutke, le zakaj bi jih torej zavračala? Vse kar v nekem trenutku počneva, je usoda, kar Arabce vprašaj. Če torej odideva skupaj nocoj in se peljeva do morja, je to Inshallah, božja volja. Kdo ve, morda se poročiva in imava sedem otrok, morda postaneva bančna roparja ali kaj tretjega. Le greva!
Smejala se je in rekla ja. Resnično. Kar tako je rekla ja. Morda (najverjetneje) me je prebrala, morda je ugotovila, da blefiram in mi je hotela nastaviti ogledalo. Brez dvoma jo je zanimalo, kako se bom izvlekel iz moje lastne luknje. A to še ni bilo vse. »Pojdiva, ja. A ker že omenjaš morje, me pelji torej nekam na morje,« se je smejala in norčavo privzdignila obrvi. Seveda je bila ta njena gesta čisti izziv. Nič drugega kot velik odločilen izziv. Sedaj je bilo na meni, da ugotovim, ali so se morda vloge obrnile in je ona tista, ki blefira.
Neverjetno. Niti slučajno nisem pričakoval takega odziva. Seveda sem imel v žepu na ducate priročnih argumentov, s katerimi bi mehčal njene izgovore, a v resnično uspešnost mojega osvajalskega nastopa niti sam nisem verjel. Le večer sem hotel preživeti v družbi črnolase lepotice.
Le kaj mi je sedaj storiti? Najslabše bi bilo ne storiti ničesar, saj je prestrašen nastopač še hujša stvar od praznega bleferja (da ne omenjamo neprijetnih govoric, ki bi  začele krožiti naokoli).
Obstaja torej možnost, da me zgolj provocira. Da vidi, koliko daleč bom upal. To pa lahko preverim zgolj na en način – tako da zvišam s prazno karto (pravijo, da se blef z blefom zbija).
»Morje ni nič. Pojdiva tja, kjer je Inshallah doma. Odpeljiva se dol na jug, čez Gibraltar, v Casablanci vem za eno dobro restavracijo, kaj praviš?« sem jo vprašal in gledal globoko v temne oči.
Zelo kmalu sva se že vozila. Nisva šla do Casablance, saj za to ni bilo nobene potrebe in tudi resnično nima nova Casablanca ničesar skupnega z romantičnim krajem iz istoimenske filmske uspešnice (ta mistični kraj me je preganjal dolga leta, zato je bilo moje razočaranje ob prvem obisku moderne Casablance še toliko huje). Ustavila sva v Tangierju in se nastanila v majhnem butičnem hotelu nad vzpenjajočimi uličicami (hotel pravzaprav sploh ni butični, le majhen je, s tipičnimi kolonialističnimi fasadami. In ima lep razgled). Od starca na ulici sva kupila liter slabega rdečega vina in veliko plastenko kokakole, led sva pobrala iz avtomata na hodniku. V sobi sem najprej izlil polovico plastenke v školjko, v njo pa potem nalil črnega vina. Dobro sem premešal in zakopal plastenko v led (tej kombinaciji ponekod pravijo tudi sangrija za reveže, pa kaj potem. Ni boljše pijače za vroče poletne noči, to je najdragocenejša skrivnost Sredozemlja).
Sedela je na robu starinskega fotelja in me molče opazovala. Nato je spregovorila nekaj, kar je dokončno zakoličilo tok usode za to noč. Rekla je: »A bova igrala poker?«
To me je popolnoma presenetilo. Ponovno. Že drugič to noč. A se najprej nisem dal. Razložil sem ji, da iz tega ne bo nič, saj se poker vendar igra za denar. Samo za denar. Drugače nima smisla. Če želiš videti karto, moraš plačati. Če hočeš ostati še en krog, moraš plačati. To je samo bistvo te igre. Tudi če igramo z žetoni, kovanci ali šibicami – z njimi igramo in ne s kartami. Če ne, ni zanimivo. Potem je to zgolj kar ena igra. Za otroke. Brez veze.
V tišini sva spila nekaj dolgih požirkov osvežilne pijače.
Potem sem naredil zamišljen obraz. Premagala me je dobrota. Gotovo obstaja način, kako pomagati temu nedolžnemu dekletu, sem pomislil. Čista dobrota in iskreni nameni so me vodili, ko sem ji razložil, da si lahko vstop v igro kupi tudi s kakšnim svojim predmetom (blagovna menjava je navsezadnje najstarejša oblika trgovanja, le kako naj bom jaz tisti, ki zavrača univerzalno govorico človeštva?).
Stari modreci so govorili, da bo dobrota na koncu vedno poplačana, zato me ni presenetilo, ko je prikimala. Vsakemu sem podelil dve karti in odločila se je, da bo igrala. Na mizo je molče položila svoja sončna očala. Moja sem položil zraven in razdelil še tri skupne karte. Pogledala sva vsak svoje in preračunala možnosti za zmago. Za naslednji krog sva vložila svoji jakni, nato je prišla nova karta in z njo najini majici. Za peto karto sva vplačala obuvala.
Ko sva razkrila karte, sem na svoj kup povlekel vse priborjene predmete in ji blagohotno dovolil, da si tudi vstop v novo igro kupi na isti način. Vse skupaj je resnično postajalo vedno bolj zanimivo. Minilo je še nekaj časa in na vrsto je prišlo njeno krilo. Potem sem ji predlagal še modrček, s čimer se je strinjala. Pogledala sva, kaj na njej bi lahko še uporabila in lisica se je znašla in z roke snela poročni prstan. Dobro, sedaj… V tem trenutku sem obstal kot uročen. Zrl sem v tisti prstan, dokaj nenavadne oblike, iz belega zlata, s tremi poševnimi črtami ob strani. Nekje sem že videl takega, kje… sem se trudil izbrskati iz spomina. Nato sem za trenutek prebledel in obstal. Saj to vendar ne more biti res!
Tresnil sem se po čelu in se zasmejal.
Saj to je vendar noro!
Upal sem, da se to ni poznalo navzven.
Igrala sva še nekaj časa, dokler ni obsedela na tistem fotelju popolnoma gola. Prav nič ji ni bilo nerodno, morda je tudi moja sangrija imela kaj pri tem.
Potem sem karte odložil.
Napočil je čas za bolj zanimivo zabavo…
****
NEKAJ MESECEV PRED TEM
 
 
»Najprej bi jo vso pobril, potem bi jo pa namazal z medom,« je rekel in se pobalinsko zastrmel v široko rit odhajajoče natakarice. Pred usti je držal roko s cigareto, kot da se je ta ustavila še zadnji trenutek, ko je treba dodatno utemeljiti pravkar izrečeno misel. »Ampak res vso,« je ponovil. »Vse dlake, obrvi, čisto vse bi ji odstranil. Potem bi jo izdatno namazal z medom….« Še en trenutek tišine.
                »In nato nabrisal,« je še izustil, nato pa skomignil z rameni, povlekel globok dim in se prav bedasto nasmehnil. Še predno sem uspel izgovoriti Jezus!, so smejalne gube okoli njegovih oči zarotniško posrkale v nebrzdan krohot tudi mene (v tem trenutku sem verjel, da sem našel svojega Lorda HenryaWottona). Še nekajkrat je k mizi poklical ubogo dekle, seveda zgolj zato, da se je lahko predajal domišljiji in smejal svojim domislicam.
Kljub temu pa na njemu ni bilo začutiti ničesar prav resnično hudobnega. Imel je nalezljiv nasmeh, dobra volja in pozitivnost sta žareli iz njega (takoj po prihodu je naročil še dve kavi na zalogo – caffe sospeso, za tiste ki si kave ne morejo privoščiti). Kaj lahko bi se dal tudi sam posmehovati komu drugemu, najbrž je zato tako prostodušno razgalil svoja razmišljanja. Čisti veseljak. Delal je na ambasadi, tako kot jaz. Z eno bistveno razliko; medtem ko sem se jaz utapljal v številkah in tabelah in neskončnih seznamov pod umetnimi lučmi  konzularnega oddelka, je on užival na svobodi. Bil je nekakšen poseben predstavnik za sodelovanje s trgovinsko zbornico države gostiteljice, a ga v diplomatski četrti  niso videli kaj dosti. Vsem je pravil, da se njegovega posla pač ne da opravljati iz pisarne, to pa je tudi razlog njegove pogoste odsotnosti. A o njem se je šušljalo še nekaj; nekateri so trdili, da pravzaprav dela za našo obveščevalno službo, ta predstava z gospodarsko zbornico pa da je zgolj njegova krinka. Videti je bil že tak; po meri ukrojena obleka iz svetlih barv, vedno odpeta srajca, cvet v gumbnici in klasična sončna očala. Šarmer stare šole.
Nekajkrat sem ga že videl, spregovoril z njim še nisem. Do danes. Rekli so mi, da bom naslednjih nekaj mesecev preživel doli na jugu Španije. Pomagati bo treba gospodarskemu oddelku, tisti moji vizumi pa da lahko že počakajo. In da naj se kar dobim z njim, saj je ne samo dober poznavalec dežele, ampak tam tudi prebiva.
Predvidene teme sva na hitro obdelala, saj normalnemu človeku res ne gre izgubljati dneva s statističnimi podatki in bilancami in podobno suhoparno navlako. Po tistih dovtipih z najino natakarico se od nakazane teme ni več oddaljil. Govoril je o ljubicah in o svojih osvajalskih podvigih. Besede so vrele iz njega, očitno je bil nadvse zadovoljen, ker je našel ustreznega poslušalca.
Ko sem ga vprašal, ali ga morda vsaj majčkeno ne peče vest, se ni zmedel niti za trenutek. Pogladil si je svoje mastne lase, zazrl v daljavo in pričel z novim poglavjem.
»Zakaj pa? Zato kar je prešuštvo nekaj per se slabega? Pa je res?  Mar ne gre za dejanje, ki je v nekaterih družbah dovoljeno in zaželeno, nekje drugje pa spet ne? Ubiti človeka je zločin v vsaki kulturi. V vseh časovnih obdobjih. Ravno tako kot tatvina. To so čisti univerzalni koncepti. Naša ideja o nezvestobi pa ne. Ta se spreminja. V različnih pojavnih oblikah pomaga pri družbenem konstituiranju realnosti. Podobno kot se je spreminjal naš pogled na nenavadne spolne prakse. Še nekaj desetletij nazaj je bila homoseksualnost obravnavana kot duševna bolezen, ponekod kazniva, povsod pa zaničevana. Pri nas ni več tako, poglejte pa na primer Iran. Tam ljudi ki si upajo izpovedati ljubezen do osebe istega spola, javno obešajo. In ko ste v Iranu, lahko skočite še do Afganistana. Ženska je seveda sam greh, saj ni čudno, ko pa v njej živi satan. Lahko pa si plemenski moški privoščijo zabavo z Bača bazi dečki. To pa tam sploh ni sporno. A še predno utegneva obsojati tovrstno početje, se morava spomniti stare Grčije. Obdobja največjih mislecev. In seveda z našega vidika zelo spornih spolnih praks,« je še rekel in pustil, da besede obstanejo v zraku (afer v sodobni RKC sploh ni omenil. Za to ni bilo nobene potrebe).
Priznam, zanimivo ga je bilo poslušati. Zato sem na tem  mestu seveda pokimal.
»Kar naju pripelje do glavnega vprašanja,« je rekel, po tem ko se je odžejal. Z robcem iz prsnega žepa si je pobrisal mokra usta in nadaljeval. »Mar je narava ustvarila človeka tako, da zmore moški potešiti strasti zgolj ene ženske in ženska zgolj enega moškega? Mislim, da ne. Torej je vsak zakon, ki zapoveduje točno to v svojem bistvu tiranski in se oddaljuje od narave. Se vam ne zdi?«
Zvil sem se v grimaso in skomignil z rameni. Le kaj bi lahko odgovoril? Omenil sem ženske, pa me je takoj prekinil in podučil, da je to čisto moška stvar, saj smo zaradi razlik v fiziologiji mi moški pretvorniki zunanjega sveta. Mi ga ustvarjamo ali uničujemo. Zaradi tega smo tudi močneje grajeni. Naloga žensk pa je ohranitev ravnovesja, zaradi česar težijo k stabilizaciji sveta, ter ohranjajo mir, blaginjo in uspeh.
V tem trenutku sem pomisli na neko nedoslednost v njegovem izvajanju. Glede na to da lahko ženska spolno poteši bistveno več moških kot pa obratno, bi morala biti vsa ta zgodba o prešuštvu pravzaprav domena žensk in ne moških. Potemtakem njih naravni zakoni dušijo bistveno bolj kot moške. Hm. A sem se raje odločil za sodelovanje. Resnično me je zanimalo nadaljevanje te zgodbe.
»Pa pustiva sedaj to globoko filozofijo in poglejva na stvar s čisto praktičnega vidika,« je nadaljeval z nezmanjšanim zanosom. »Mladi ste še in vojna šola življenja vas ni še ničesar naučila. Zato si zapomnite tole: vsak moški bi prevaral svojo ženo, če bi mu to le uspelo. Vse ostalo pa so le pravljice« je še povedal in dvignil roko z iztegnjenim kazalcem. Kot profesor. Star, izkušen in moder profesor.
»Obstajata pa dve vrsti moških. Eni se s tem načrtno ukvarjajo, drugim pa se to preprosto zgodi. In ne, vir nesreč in gorja niso tisti prvi,« je zvenelo zelo drzno.
Sedaj me je vse skupaj pričelo resnično zanimati. Do konca sem spil svojo pijačo in si prižgal cigaret, a se tega sploh nisem zavedal. To sem storil popolnoma avtomatično. Pripravljen sem bil na nadaljevanje. Vse svoje odraslo življenje sem poslušal ženske govoriti o tem, da bi kak partnerjev skok čez plot morda še prenesle, še posebej če bi to bil splet nekih posebnih, enkratnih okoliščin (izrojena službena zabava, obisk bordela ali kaj takega). Nikakor pa ne bi mogle živeti ob misli da ima partner poleg njih v svojem življenju še neko drugo osebo. Tako so vsaj pravile. Sedaj pa to.
»Zamislite si moškega iz prve skupine. Ta jemlje svoje skrite afere kot hobi. Sicer drag, a zelo prijeten in zabaven hobi. V vsako srečanje s svojo ljubico vloži nekaj energije, priprav in ravno pravšnjo mero rutine. Pri drugemu pa vse to seveda ne obstaja. Njemu se  kaj takega kar naenkrat zgodi, povsem spontano in neodvisno od njega. Od vzhičenosti se mu čisto meša, kako ne, saj mu bo v življenju poleg žene morda uspelo poseksati še kakšno drugo žensko! In to ni kar tako! Zato se obnaša popolnoma nezrelo in zato je zadnja stvar, na katero bi v tistem trenutku pomislil, uporaba kakšne zaščite. Na ta način ne ogrozi samo svoje zdravje, pač pa tudi zdravje svoje resnično drage (to ugotovi šele kasneje) osebe, da o neželeni nosečnosti niti ne govorimo. To pa še ni vse. Recimo, da se kot osnovnošolec zatrapa v kakšno desetletje ali dve mlajšim dekletom in se prične z njo redno dobivati. Se zgodi? Se zgodi. A kaj je pri tem najhuje?  To da revež verjame, da je tudi ona z njim zaradi njegove osebnosti in ne zaradi položaja v družbi ali finančnega sponzorstva. Patetično, mar ne? No, nekateri tudi zapustijo svojo družino, a na koncu prijočejo nazaj, žene pa jih rade volje sprejmejo, a to zgolj zato, da jim lahko dan za dnem dokazujejo, kakšni idioti so bili. Za prve moške pa vse to ne velja. Privoščijo si avanture, to drži, a  svoje ljubljene osebe nikoli ne bi zamenjali. Preveč modri so  za kaj takega.«
Tu je naredil daljši premor. Počasi sem prikimal, saj sem premleval njegove besede.
»A veste, kaj je najbolj absurdno?« me je vrgel iz misli.
»To da mame svoje hčere svarijo pred moškimi iz prve skupine. Posamezniki ki veljajo za precej radožive so tisti, katerim se je treba ogniti. Tako trdijo. Ja, morda jim bo z moškimi ki veljajo za pridne in zveste prihranjena kakšna neprijetna scena, a bo pri njih razočaranje na koncu toliko večje. Le pomislite in si v spomin prikličite vse razpade zvez, katere ste imeli možnost spoznati. In mi povejte, če ni večina zakonskih razvez, sporov in travm posledica ravno dejanj ki so jih storili ti tako imenovani pridni moški? Takšni za katere so njihove žene celo življenje trdile, da česa takega  niso zmožni? Tako je to, veste,« je zaključil in izpraznil kozarec. »Moški z ljubicami smo psihološko in čustveno bistveno bolj stabilni. In zanesljivi. Vse to pa nas seveda dela boljše,« so bile besede, s katerimi je le še podkrepil svoje misli, nato pa usta raztegnil v pobalinski nasmeh.
Nekaj časa sem še premišljal o povedanem, nato pa sem ga končno vprašal: »Kaj pa na vse to poreče vaša soproga? Ali je tudi ona… khm.« Nadaljevati nisem upal.
»Ah ne, kje pa,« je odgovoril povsem neprizadeto. »Saj sem vam že povedal, to so naše, moške stvari. To je naš pogled na svet. Morda ni pravilen, morda ni povsem ustrezen, a si na tak način lajšamo dneve na tem svetu. Kar se pa moje žene tiče, kje pa, ona je povsem drugačnih nazorov. Izhaja iz precej konservativne družine in je pravo poosebljene moralnosti, kreposti in čistosti. Mislim da je edina oseba, za katero bi upal dati roko v ogenj,« je še povedal in zaklical, da želi plačati.
V nekaj trenutkih pred prihodom najine nesrečne natakarice je segel z roko v notranji žep suknjiča (pri tem si je nekaj zažvižgal). Počasi je izvlekel denarnico, jo odprl in začel pripravljati kovance. Opazoval sem njegovo početje. V tišini je dvignil roko in prevzel račun od natakarice, ki je stala za mano. Ker je stegnil dlan v smeri moje glave, sem se zastrmel v njegov poročni prstan. Nič posebnega se mi ni zdel takrat.
Bil je pač iz belega zlata.
V spomin pa so se mi vtisnile tri zareze ob strani.

 

 

 

Za Skrivnostno: LEONE R. GIULIANI

 

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.