Ločitev

Foto: Pixabay
0 6,936

Samega sebe sprašujem …

Ali se je par, ki se je srečal po neverjetnem naključju ‒ lahko bi rekel, kot da je sam bog naredil scenarij, da sta se srečala … ‒, razšel, ker je bil njun EGO tako močan, da se nista uspela prepustiti v realnem življenju, razen zvečer ob pogovoru in v postelji …, ali pa sta se ustrašila svojih sanj?

 

Ker oba zelo dobro poznam, sem ugotovil, da je bilo slednje … Vse življenje sta sanjala drug drugega in prav ta trenutek, ki je naposled res napočil. On jo je neizmerno ljubil, vendar ji v tem času ni znal vsega pokazati. Ona je pričakovala vse v trenutku, kar pa pri njem ni bilo mogoče. Ona je bila prepričana, da je ni ljubil dovolj, da je preveč samoumevna.

 

Oba sta čutila podobno, toda tega si na Zemlji nista znala pokazati. Vesolje ju je s svojo energijo držalo skupaj tri mesece, potem je začelo popuščati in ju je spuščalo v realno življenje. Ko sta se začela zavedati, da je vse to res, so se njuni vzorci/navade, ki sestavljajo ego, začeli upirati. Srce pa še ni imelo časa dovolj zrasti, da bi premagalo ves zunanji svet.

DODAJ V KOŠARICO

Tukaj ne morem kriviti nikogar, preprosto bi lahko rekel, da nista bila dovolj močna za svoje sanje, ki so pristale na Zemlji in se razbile.

 

Čeprav oba nimata tega občutka, no, vsaj do takrat še ne, dokler nista pomirjena. V pogovorih je
vsak opisal svoje vzroke ‒ delno krivi sebe, delno drugega. Prav zanimivo je, ko ju poslušaš, kako
si vseeno želita drug k drugemu nazaj, vendar hkrati nočeta nazaj, da se ne bi ponovile iste stvari.
Preprosto nočeta se opeči na lastnem ognju.

Foto: Pixabay

Včasih bi se pari med sabo morali tako pogovoriti, kot se pogovorijo s prijatelji ali svetovalci, saj drugače nič ne rešijo. Njegov zadnji stavek na današnjem svetovanju je bil: »Povedal sem ji, da najbolj ljubim svoje življenje …, a nisem dokončal, da je ona moje življenje.«

 

Da, prav romantičen par sta bila, veliko skupnega sta imela že po naravi, ostalih 20 % pa jima je
ostalo, da jih skupaj zgradita do konca življenja. Vendar ni moj namen pisati o njima, temveč
predvsem predati sporočilo: če že morate z nekom deliti svoje težave, jih raje zapišite in pošljite
partnerju, kot da o tem govorite z različnimi ljudmi, saj s tem nenadzorovano trosite svojo energijo in ob tem zmanjšujete možnost, da ponovno srečate ljubezen svojega življenja.

 

Če se zgodi neki razhod, ne pomeni, da je odhod za vedno. Je odhod od nečesa starega. Če srce bije
drug za drugega, bo vedno našlo pot nazaj.

V takšnih primerih naj bo napotek naslednji: če ste se enkrat odločili oditi, pojdite do konca, saj boste samo tako enkrat za vselej zaključili s starim. Ko se vsi zunanji vplivi umirijo, bo vaše srce ponovno začelo živeti. Takrat ga poslušajte in mu sledite … do nje.

 

Zato je potrebnega nekaj časa, vendar ne manj kot tri mesece, kajti šele po tem obdobju lahko rečemo, da smo šli prek starega …

 

Razhod ne sme biti prva misel ob prvih krizah ali turbulencah, temveč je zadnja možnost. Danes
smo se namreč razvadili, da želimo stvari imeti preveč preproste, toda če življenje primerjamo z
naravo, vidimo, da je sicer vse preprosto, ni pa enostavno.

 

Predolgo smo živeli v vati, za zasloni ob gledanju romantičnih filmov. To ne pomeni, da moramo čutiti težo življenja in se mučiti, temveč govorim o tem, kako smo sami sebe izoblikovali, koliko smo delali na svojem značaju, kakšno težo imamo sami.

Foto: Pixabay

Če smo »mehkužni«, nam bo vse naporno. Za nekoga že grd pogled, ki je za nasprotnika samo šala, lahko pomeni, da bo imel pokvarjen ves dan. Nekdo pa se bo samo nasmejal in ga objel, da bo imel lepši in zapeljivejši pogled.

 

Čeprav želim skozi celoten priročnik pokazati, kako ostati skupaj, še ne pomeni, da je treba
skupno zgodbo držati skupaj do konca življenja. Tako kot je včasih dobro, da menjamo dom oz.
se preselimo in vidimo, koliko navlake se je nabralo, potem pa na novo zadihamo.

 

Včasih se v odnosu, kjer ni bilo dovolj komuniciranja, nabere toliko »psihološke navlake«, da se s
partnerjem ne vidimo več prek tega. Postanemo celo tako odtujeni, da začne boleti, in zaradi
bolečine se začenja borba za preživetje in postanemo samouničujoči ter s tem uničujemo tudi
partnerja.

Ko je razdalja že zelo velika, ko ne moremo več čakati, da se nam drugi pridruži, ker je življenje
prekratko in se nam lahko približa, ko se naše življenje konča, pomeni, da ne moremo vsega
življenja zapraviti za čakanje, zato se moramo v nekem trenutku odločiti, da ga začnemo živeti,
sami ali z nekom.

-Oglasi-

Foto Pixabay
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.