Mož in žena – sodelavca

Foto: Pexels
0 45,271

Družine, kjer sta oba člana zaposlena v istem podjetju, so bolj izpostavljene nemirnemu družinskemu življenju.

 

Predvsem kadar sta mož in žena zaposlena v svojem podjetju, saj sta v enem dnevu v veliko vlogah. Sta namreč v vlogah lastnikov kapitala, vodij, operativnih sodelavcev, staršev, prijateljev, ljubimcev … Tako se njun osebni in poslovni svet ves čas prepletata.

 

Za takšne družine bi lahko rekli, da si v resnici nikoli ne odpočijejo. Še zlasti ne tedaj, ko podjetje zaide v finančne težave, saj so vsi odvisni od prihodka podjetja. Morda bi celo lahko rekli, da si takšne družine zaslužijo poseben status in bi morali govoriti o družinskih podjetjih.
Ob določenih finančnih olajšavah in prednostih pa ne moremo govoriti tudi o moralnih in čustvenih, saj so na tem področju velikokrat prikrajšane, pa čeprav so člani veliko časa skupaj.

 

Njihov besednjak namreč postane bolj ali manj posloven. Posel pa je samo del življenja, ne vse življenje! In zato so družinska podjetja prikrajšana predvsem za življenje. »Samo posel mu gre po glavi, vidi nešteto priložnosti, name pa je popolnoma pozabil.

Tako ne morem več živeti! Ko sva pred petnajstimi leti začenjala s poslom, sva ob tem oba uživala,
vzela sva ga kot hobi, s katerim sva zaslužila nekaj več denarja kot v redni službi. Potem pa je
podjetje začelo rasti in on je vedno več delal.

 

Meni je bilo všeč, ker sem videla, kako uživa, pa tudi veliko sva si lahko privoščila. In ker je bilo veliko dela in denarja, nisem čutila pomanjkanja.

Pred dvema letoma, ko smo zaposlili mlade sodelavce, pa sem začela ugotavljati, kako je skoraj deset let življenja šlo mimo mene. Zavedla sem se, da sem pozabila na žensko v sebi, da sem svojemu možu postala le orodje v podjetju. Popolnoma sem izgubljena, takšnega življenja si ne želim več, svojega moža želim nazaj!« se je v pogovoru skoraj razjokala ena od članic družinskega podjetja, ki se ukvarja s storitvami.

To se velikokrat zgodi v družinskih podjetjih, še posebno v tistih, kjer je mož nosilec dejavnosti. Svojo idejo najprej razvija v svoji glavi, a ta sčasoma lahko postane tako velika, da preprosto ne vidi več prek podjetniškega sveta. Podjetniški svet postane njegov edini svet in vse okoli njega se temu začne podrejati. Celo žena in otroci se začnejo spreminjati v sredstvo za uresničevanje podjetniške ideje. Otroci in žena so navadno šibkejši člen družine, kar pomeni, da je njihova samozavest navidezna, in ker je v resnici majhna, se postavijo v podrejen položaj.

 

Po nekaj letih, ko ta svet zanje začne postajati pretesen, se začnejo upirati in si življenje urejati drugače. Vendar pa je mož tedaj tako globoko v razvijanju svoje ideje, da te odzive v družini občuti kot nasprotovanje.
Podjetnikova žena se je po pogovoru odločila, da se bo ločila, če mož ne bo nečesa ukrenil,
»saj želi živeti življenje, ne pa biti ujetnica v podjetju«. Mož je bil globoko prizadet, saj je bil
prepričan, da je prav on zaslužen za vse poslovne uspehe, da »on prinaša denar k hiši, da se
brez njega ne da ničesar narediti«.

Foto: Pexels

»Ženski se je čisto zmešalo. Začela se je urejati, s kolegicami hodi na večerje, trikrat na teden
k telovadbi, omislila si je celo čistilko, ob nedeljah pa noče več na kosilo k moji mami! Jaz
komaj čakam nedelje, da se naspim, ona pa želi med vikendi hoditi na izlete. Ne razumem je
več, ni mi jasno, kaj bi sploh rada. Mislim, da ima drugega, vara me!« je bil komentar jeznega
moža.

Šele ko se je izpovedal, se je malo pomiril. Pojasnil sem mu, da obstaja tudi drug svet, ki ga on ne vidi. Da v življenju ni vse samo črno in belo, da obstajajo še druge barve. Da je življenje veliko več kot služenje denarja, da je denar samo podpora za izpolnjevanje želja, ne pa da delamo zaradi denarja.

Živeti pomeni imeti rad samega sebe, se spoštovati, izpolniti vsak trenutek. Ker smo ljudje družabna bitja, se družimo, in to najlaže počnemo z nekom, ki mu zaupamo. Zaupanje pa se gradi skozi leta. Predvsem pa moramo zaupanje spoštovati.

Če smo že podjetniki, še ne pomeni, da je za partnerja dovolj, da zadovoljimo zgolj njegove materialne potrebe, temveč mu je treba dati vedeti, da ga čutimo, da čutimo njegove potrebe
in želje, da smo ponosni nanj.

Podjetnik je bil po najinem pogovoru še vedno prizadet. Ni mogel razumeti, da ves čas in
energija, ki ju je vložil v podjetje, »naenkrat nista nič vredna«. Imel je občutek, da ga nima
nihče več rad.

A po nekaj dneh, potem ko je ugotovil, da se žena ne bo vrnila s podaljšanega konca tedna, me je spet poklical. Poslala mu je sporočilo, naj jo pride iskat, ko se bo odločil, da bo delal manj. Da ga še vedno ljubi, vendar ima sebe veliko raje in v njegovem življenju zaradi podjetja ne namerava biti v podrejenem položaju.

 

Tedaj se je streznil in uvidel, da bo moral nekaj spremeniti, če želi ohraniti družino, hkrati pa je spoznal, da so nekatere stvari minljive.
Že naslednjega dne je v podjetju sklical sestanek in sodelavcem pojasnil, da želi enakomerneje razporediti odgovornost in delo. Zbral je predloge vseh zaposlenih in skupaj z njimi oblikoval novo organizacijsko in komunikacijsko strukturo podjetja. Po nekaj urah so bili vsi veliko bolj zadovoljni, predvsem pa so se sodelavci, ki so si sedaj lahko povsem sami oblikovali delovno okolje, zaradi podelitve tega opolnomočenja počutili pomembnejše.

 

Tudi njihova motivacija za delo je bila veliko višja, kar se je kmalu pokazalo pri rezultatih prodaje.
Podjetnik je potreboval šok, da se je premaknil z mrtve točke. Vendar se je šoku navkljub vse
skupaj srečno končalo. Velikokrat se ljudje začnemo zavedati sebe in svoje okolice šele, ko
nekoga izgubimo za vedno.

Vzemimo svoje življenje v roke že sedaj, ne takrat, ko bo prepozno. Začnimo se zavedati okolice in življenja, ne pa bežati pred njim.

Foto Pexels
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.