-Oglasi-

Občutek večnosti

Foto: Pexels
1 5,998

Zjutraj je na moja vrata potrkal gospod, ki sem ga poznal samo iz medijev in kot govornika na raznovrstnih prireditvah. Bil je Gospod v pravem pomenu besede …

 

 

Rekel je, da se je prišel malo pogovorit. Da me sicer večkrat vidi, ko hodim po njihovih pisarnah, vendar me do sedaj nikoli ni nič vprašal, le poslušal je, kaj počnem. Sedaj se mu zdi, da sva zrela drug za drugega.

Rekel je, da se je do pred kratkim počutil popolnega, srečnega … Imel je občutek, da živi polno življenje. Ima ženo, družino, posel, kariero, prijatelje … Nič mu ni manjkalo. Pred mesecem dni je dopolnil 55 let. Nekako je začutil, da sta se z ženo začela starati. Bilo mu je v ponos, da je z nekom, ki ga še vedno privlači, obožuje jo, kar ona tudi čuti. Malo ga je sicer zagrabila panika, da gre proti koncu, vendar hkrati sreča, da je teh 55 let preživel srečno in zadovoljno. Ko pogleda nazaj, v svojem življenju ne vidi žalosti ali nejevolje … Do pred kratkim.

 

Ta občutek minljivosti ga je nekako dobil na levi nogi, česar si ni znal razložiti … Otroci so
odrasli in samostojni, z ženo morata sicer delati še vsaj pet let, potem pa preživeti preostanek
življenja po nekem ustaljenem ritmu.

 

Saj so tukaj potovanja in prijatelji …, vendar je časovnica njegovega življenja vedno krajša. Razmišljal je, kako bi si to podaljšal, čeprav je obenem vedel, da to ne gre. Toda vseeno, vsaj ta občutek, da bi bilo nekaj večnega, to je iskal … Sicer je napisal veliko knjig, režiral filme …, s čimer bo ostal večno zapisan, toda on je iskal notranji občutek …

V iskanju tega občutka in razmišljanja je na zagovoru diplome, kjer je bil predsednik komisije, v eni od svojih študentk videl to večnost … Po zagovoru diplome ji je ponudil službo v svojem kabinetu. Seveda povabilo ni bilo povsem iskreno v nameri, da bi ji želel boljšo poslovno prihodnost … Predvsem je želel spoznati ta občutek večnosti …

Foto: Pexels

Ko je naslednji dan prišla na pogovor, sta klepetala več kot 10 ur, pri čemer je čas minil, kot
bi mignil. Na koncu jo je povabil na službeno pot. Tako sta skupaj preživela deset čudovitih
dni, prilepljena drug na drugega. Ona se je zaljubila v avtoriteto in rešitelja, on pa v tisti
občutek večnosti oziroma brezskrbne mladosti. Tisti občutek, kot da nikoli ne bo ničesar
konec …

Naenkrat je imel občutek, da bo živel trikrat dlje, kot bi bil tudi sam star 20 let.

 

Gledam ga, zakaj zdaj to meni razlaga. Dobro, saj sem psihoterapevt, zaljubil se je pač, in kaj
… Glede na to da je vse obvladoval, ne vem, ali sem jaz pravi naslov …
A sem ga še naprej poslušal in si pri sebi mislil: »Ko bi vsaj jaz imel takšno srečo, da bi bil z
eno žensko do konca življenja …«

 

»Veste,« pravi, »nisem v dilemi, ali pustiti ženo in vse. Popolnoma mi je jasno, da bi se v tem
primeru imel fino morda leto ali dve, potem pa bi me čakal pekel do konca življenja.

Poznal sem občutek in videl, da je lahko zelo lepo, vendar bom ostal z ženo, ker mi z njo nič ne
manjka in me še vedno privlači. Muči me to, ker ne vem, kako zadržati ta občutek ali ga prerasti. Sedaj ko ga poznam, se bom znova in znova zapletal v različne zveze. Tistih 14 dni je bilo čudovitih, vendar notranjega miru, ki sem ga imel 55 let, s tem ni mogoče primerjati.

Ta notranji mir bom že vzpostavil nazaj, toda očitno je v meni nekaj, kar mi povzroča nemir,
ki ga do sedaj nisem poznal. Morda mi tudi vi ne boste dali odgovora, vendar mislim, da me
lahko usmerite, v katero smer naj razmišljam …«

 

Hja, v resnici so mi stric dali težko nalogo, saj bi se jaz lahko od njega učil, ne pa on od mene.
Toda kljub temu to vzamem kot izziv in se poglobim vanj. Po pogovoru glede njegovega
otroštva sem doumel, da nikoli ni sanjaril. Kar si je zamislil, je dosegel ali dobil, čeprav ni bil
razvajen. Nikoli ni imel imaginarnih sanj, živel je zelo realno. Tudi v pričakovanjih si nikoli
ni predstavljal velikih in nedosegljivih stvari. V resnici se mu je to prvič zgodilo, ko je začel
razmišljati o večnem življenju.

»Za zdaj sva končala,« sem mu rekel in dodal: »Zvečer ob 23.00 se dobiva na Kalemegdanu,
tam, kjer se vidi sotočje.« Malo me je čudno pogledal, vendar brez besed samo pokimal.
Bila je jasna noč. Nisem mogel zgrešiti njegove postave, ko se mi je približeval. »Tukaj sem,
kot ste želeli. Res me zanima, kaj ste naštudirali.«
»No, ja, v resnici nisem nič naštudiral. Ugotovil sem, da v življenju nikoli niste bili spontani.
Vedno ste imeli vse natančno načrtovano in zelo vojaško organizirano. Vaša duša je pri tem
skoraj umrla. Nikoli si niste pustili dihati. Zato sva se sedaj dobila tukaj, tako spontano, brez
načrta.«

 

Po kratkem premoru za njegov razmislek sem pokazal v nebo: »Vidite tiste zvezde? Sedaj ko
gledava proti njim, jih morda sploh več ni. Vendar jih midva vseeno vidiva, ker samo njihova
senca prihaja do nas, njihov spomin, pripoved. To, kar ste vi že ustvarili in se bo še dolgo po
vaši smrti govorilo o vas. Takšni ste kot zvezde.

 

Zvezde ničesar ne izvajajo načrtovano, vse se dogaja samo v mejah nekih naravnih zakonov. Procesi se zgodijo, ko so stvari zrele za to. Podobno je z našim življenjem. Vse lahko gre po naravnem tiru in se zgodi, ko je zrelo. Ali, kot pravijo, ko je čas za to. Torej, če želite še vedno imeti isti občutek, in to vsak dan, si odpnite kravato in ponovno začnite osvajati svojo ženo. Pojdita na piknik v naravi, presenetita
se, pojdita v kino, prinesite ji rožo, imejta zmenke …

 

Prišel je čas, da začnete živeti.
Zasmejal se mi je in iz žepa potegnil dve steklenici piva. »Ali pijete nikšićko?« Podal mi je
pivo. »Veste, že na poti sem sem razmišljal o tem, kar ste mi sedaj povedali, tako da ste mi
vse samo še potrdili …«

 

In tako sva na obzidju pričakala jutro, odšla na Malo Savo, spila jutranjo kavo … Kot včasih v študentskih časih.

-Oglasi-

Foto Pexels
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.

  1. Dane pravi

    Zelo lepo besedilo. Vzbudi občutek topline. Dokazuje, da si ljudje sami ustvarjamo težave. Če jih ni, si jih izmislimo. Menim, da je to naraven poriv, ki nas spodbuja k razvoju. Človek ima probleme dokler je živ. Obenem pa problemi običajno izvirajo iz “slabih” temeljev. Človekovi temelji, katerim se pretežni del psihologije posveča, so povezani z izkušnjami iz preteklosti (otroštva). Malokdo pa tovrstna znanja in spoznanja poveže s človekovo naravo. Vsi smo si različni. Vprašanje kako priti do svoje narave (podzavesti), da bi živeli skladno z njo, je temelj, da si človek lahko ustvari srečno, uspešno in bogato življenje v času in prostoru. Obstajata namreč dva najpomembnejša datuma v življenju posameznika, dan, ko se rodi in dan, ko spozna, zakaj se je rodil…