-Oglasi-

Otroci so ogledalo staršev

O kaosu za vas dr Milan

0 279

“Kako je direktorica danes tečna! Ves čas mi teži, kdaj bom pospravil to mizo. A na mizi imam zložene samo tiste stvari, ki so nujno potrebne za vsakdanje delo. No, morda je tega res veliko, vendar skoraj vse res potrebujem. In s sistemom, kakršnega imam, vedno vem, kje se stvari nahajajo. Res ne razumem, zakaj mi teži! Ona ima mizo tako čisto, kot da nič ne dela. Zato sploh ne razume, kaj pomeni kreativen red …” Tako mi je včeraj pripovedoval eden od vodij projektov v marketinški agenciji. Danes sva se ponovno dobila na pogovoru, vendar sva se odpravila iz poslovne stavbe, na zrak. S tem sva pogovor naredila bolj sproščen.

Usedla sva se na klop v parku ob potoku in srkala kavo. Gledala sva vodo. Dejal je, kako mu prija ta svežina vode, še posebno ker potok ravno dovolj hitro teče, da ustvari sproščeno in osvežilno klimo. Ne daleč stran sva slišala glas otrok. Obrnil se je in dejal, da ima dva takšna razgrajača doma.

Vprašal sem ga, kako se razumejo. “Pred kratkim je bila še katastrofa, sedaj se pa odlično razumemo. Upam, da bo tako tudi naprej,” je odgovoril. Vprašal sem ga, kaj natančno s tem misli. Poleg nekaj navedb klasičnih neubogljivosti otrok je omenil tudi: “Včasih sta imela razgrajača tako razmetano sobo, kot bi razneslo bombo. Sploh ne vem, kako sta kaj našla. Celo dejala sta, da imata tak sistem, da vedno vesta, kje se stvari nahajajo … Ko sva jima z ženo pospravila sobo, sta popolnoma znorela. Obtožila sta naju, da sta zaradi naju dobila dve neopravičeni uri. Ker v šoli nista imela vseh stvari, so ju učitelji poslali domov. Vseh stvari pa nista imela, ker jih doma nista našla. Napadala sta naju, kako uničujeva njuno življenje, da ju ne razumeva, da naj pustiva, da se sama organizirata. Res ne vem, po kom imata to, saj imava z ženo zelo lepo pospravljene omare. Res imamo red pri hiši.”

Pogledal sem ga naravnost v oči in vprašal: “Ali vas njuna soba morda kaj spominja na vašo mizo v službi?”

“Ne,” je hitro odvrnil, potem pa mu je zastal dih. “No, morda pa res malo … Vendar nikoli nista bila v moji pisarni, da bi jo videla, kako torej lahko počneta enake stvari?!”

Otroci se ne rodijo z navodili za življenje, temveč se učijo z opazovanjem. Temu rečemo vzgoja z zgledom. Človeška psiha je narejena tako, da se oblikuje po tistem, ki ga vzgaja. Ta oseba predstavlja otrokovo avtoriteto. Kakor se bo oseba vedla do sebe, tako jo bo otrok posnemal. To posnemanje poteka prvih šest let našega življenja. To je obdobje, ko se oblikuje človekov značaj oz. napiše življenjski scenarij, po katerem živimo preostanek življenja.

Potem ko sva obdelala vse te prenose vzorcev, je na koncu še dodal: “Ravno včeraj sva z ženo sedela na terasi in pila kavo, ko sta fanta prišla do naju in se nama zahvalila, ker sva jima pospravila sobo. Bila sva zelo začudena, saj sva še nekaj dni pred tem mislila, da naju bosta od vsega besa onadva vrgla iz hiše. Sedaj pa popoln preobrat. Čemu zahvala, sva vprašala. Dejala sta, da sedaj veliko hitreje najdeta stvari. Predvsem pa sta opazila, da sta postala veliko bolj mirna in kreativna; kreativna v pozitivnem smislu, saj ju je celo učiteljica pohvalila, kar se do sedaj še nikoli ni zgodilo.”

Preden je nadaljeval, sem mu za primerjavo povedal, kako deluje osnovni spomin v računalnikih, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Računalniški spomin je kot velik prostor, v katerega dnevno vnašamo veliko podatkov ali jih odpiramo. Ker jih je vse več in več, potrebujemo vedno več časa, da jih najdemo. Ker prekladamo, zalagamo … skratka vedno iščemo po vedno večjem kupu stvari. Sčasoma naši računalniki delujejo vedno počasneje. Navodila za uporabo računalnikov pravijo, da moramo vsaj enkrat na “teden” zagnati aplikacijo, ki pospravi ta prostor. In tako računalnik ponovno deluje hitreje.

Pogledal me je. “A hočete povedati, naj pospravim mizo?” Hitro je dojel. A spremembi se je upiral: “A ne razumete, da jaz sedaj hitreje najdem stvari, ker ta sistem obvladam?”

“Kako dolgo že imate vse te stvari na svoji mizi,” sem ga vprašal.

“Že odkar sem v tem podjetju.”

“In to je koliko časa?”

“5 let.”

Malo začudeno sem ga pogledal in vprašal, ali dokumenti, stari pet let, niso že zastarani.

“Nekateri morda, a pri nas se projekti navezujejo in jih je dobro imeti pri roki.”

Najin pogovor se je ustavil. Čez čas, ko sva že spila kavo v tistem sproščenem okolju šumenja potoka in vdihavanja svežine narave, sem ga vprašal: “A lahko skupaj pregledava vsebino dokumentov na vaši mizi?”

“Seveda, z veseljem,”  je odvrnil, “lahko že takoj sedaj.”

Spila sva še zadnji požirek kave in se odpravila nazaj v njegovo pisarno. Po treh urah pregledovanja dokumentov sva naredila tri kupe. Na prvem so bili dokumenti za odpis, drugega so predstavljali arhivi in mape, na tretji kup pa je dokumente zložil po prioritetah in nanje napisal datume, kdaj morajo biti obdelani. Ugotovil je, da tudi teh čez 14 dni ne bo več na njegovi mizi. Ura je pravkar pokazala 15.30, konec delovnega dne, zato sem ga povabil na še eno kavo. Ponovno sva sedela ob potoku.

Potreboval je nekaj globokih vdihov in trenutkov tišine za razmislek, da je zbral pogum za iskreno priznanje. “Prej sem se tukaj počutil osvežujoče, sedaj se mirno in lahkotno. Kaj ste naredili z menoj?”

“Kaj? Enako, kot ste vi naredili s svojima sinovoma. Pospravil sem! Se spomnite, ko sem vam povedal, kako deluje računalniški spomin? Če želite, da deluje nemoteno, ga morate vsak teden pospraviti. Če ga ne bi pospravljali pet let, bi bil že zelo kaotičen in zato počasen. Prav takšno je bilo stanje na vaši pisalni mizi kot tudi v vaši podzavesti. Vaša podzavest deluje na podoben način kot računalniški spomin. Tudi njo morate čistiti. S tem ko ste pospravili mizo, ste tudi njo. Zdaj vam v mislih ni več treba imeti vseh podatkov in vedeti, pod katerim kupom se skriva točno tista informacija. Torej ste s tem naredili tudi prostor v svoji glavi. Ni več toliko bremen, naenkrat vaša glava diha. Zato se počutite mirni in lažji.”

Tedaj je razumel, kaj sva s pospravljanjem dosegla.

“Kako je mogoče doseči, da takšna lahkota in mir ostaneta za vedno? Kaj storiti, da teh načel sčasoma ne pozabim in se kup stvari ponovno ne nabere na mizi?” ga je zanimalo.

Odgovor na to vprašanje bi lahko našla v naravi. Če samo pogledava ta potok pred seboj,” z roko sem pokazal na žuboreč potok pred nama, “vidiva, kako je bister in kakšna svežina je ob njem. Za tisti ribnik na koncu parka, ki je sicer bolj podoben mlaki, pa sva že prej ugotovila, da ni več posebno prijetnega vonja, o bistrini pa sploh ne moreva več govoriti. Če želimo biti bistri, moramo ustvariti pogoje, da stvari ves čas tečejo. Nikjer ne sme prihajati do zastojev, da ne začnejo nastajati mlake.

Vse, kar morate zdaj narediti, je, da začnete projekte, ki jih dobivate na svojo mizo, v dogovorjenih rokih tudi izvajati.”

“To imate prav,” se je strinjal, a v njegovem glasu sem že začutil nadaljevanje dvoma, “vendar tukaj ni vse odvisno samo od mene. Tudi sodelavec v sosednji pisarni mora narediti svoje. Saj prav zato sem imel na mizi toliko projektov, ker on nima urejenih zadev in potem sam brskam po teh dokumentih …”

Ker sem videl, kje sedi njegov sodelavec, sem mu rekel: “A ne bi bilo bolje, da imata odprta vrata ali morda celo skupno pisarno?”

“Vse bi bilo mogoče, vendar zaradi infrastrukture tega pač ne moremo narediti.”

“Dobro, razumem,” sem v tistem trenutku odnehal.

Naslednje jutro sem govoril z direktorico podjetja (kako izboljšati komunikacijo med sodelavci) in še isti dan popoldne so mojstri odstranili vse pregrade. Tako sta dobila eno veliko prostorno pisarno. In tudi pogovor med njima je nemoteno stekel.

Teden dni pozneje smo vsi trije sedeli na kavi na že poznani lokaciji v naravi. Kaj se je spremenilo? Mnogo. Oba sta bila izjemno zadovoljna s spremembo. Nadalje smo se pogovarjali, kaj je bilo pred tem. Zakaj takšen kaos na mizah? Strinjali smo se, da je bila pred spremembo združenih prostorov med njima komunikacijska mlaka. Ker je bil prostor nefunkcionalen, je začela nastajati mlaka na njunih mizah. Potrebovala sta preveč podatkov za določeno uporabo. Nadalje je mlaka nastala še v njunih glavah, ker sta morala premišljevati o enih in istih stvareh. Ko sta tako pogledala na celotno podjetje, sta sama ugotovila, da je pri njih ena ogromna mlaka. Kar zdrznila sta se ob spoznanju, kaj je rešitev tega.

“Imata jo tik pred sabo. To je tok potoka,” sem dejal. Delovni proces je treba narediti pretočen, zato da bo vsaka poslovna poteza in oseba bistra. Preveč zastojev informacij privede do informacijskih mlak. Zato je treba prevetriti celotno podjetje.

 

Za Skrivnostno: dr Milan Kranjc

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.