Poklical sem prostitutko!

Foto: Pixabay
0 54,802

Zapis je namenjen vsem, ki so se za svoj poklic odločili, da svoje težave rešujejo prek drugih, za vse, ki ste v službi prej terapevti kot tisto, za kar ste plačani, za vse tiste, ki ne znate reči ne, za vse tiste, ki se nimate radi …

 

Danes sem iz Londona prispel v Dubaj, že na letališču me je čakal šofer mojega klienta in me odpeljal na kosilo z njim. Tokratni pogovor je bil drugačen od vseh. Do sedaj sem na teh svojih svetovalnih potovanjih reševal predvsem odnose, komunikacijo, vse, kar je bilo povezano z otroštvom …

 

Zelo hitro sem našel tisto zavoro, ki jo je bilo treba izpustiti pri klientu, in potem sva s pomočjo psiholoških in športnih vaj to počasi začela spreminjati v odnosu do njega, družine in podjetja, ki ga je vodil. Skratka, to sem počel zelo sproščeno, čeprav je bilo za kliente zelo naporno. Ne glede na to na kakšni funkciji je bil ‒ gospodinja ali predsednik države …, pri vseh je bilo to približno enako. In na neki način sem se to v zadnjih letih že malo naveličal delati. To, kar je bilo prej veselje, je sedaj počasi postajalo breme. Zato sem se po letu in pol bivanja v Sloveniji ponovno odločil, da se vrnem tja, kjer sem zares doma …

 

V svet. Tako je bil ta London, kjer sem obiskal predvsem dolgoletne stranke, bolj nekakšna uvertura v nove dogodivščine oz. prej avanture. Ko sem prispel na kosilo, sem uvidel, da je klient v popolnoma drugačnem stanju, kot sem predvideval. Spoznala sva se pred dobrim mesecem na konferenci družinskih podjetij v Dubaju, kjer sem bil osrednji gost. Sam je po mojem predavanju pristopil k meni in dejal, da bi želel, da bi tudi njemu in njegovi družini pomagal pri spremembah.

 

Foto: Pixabay

Takrat sem v njegovih očeh uvidel, da je predvsem nesrečen, ker se nikakor ne more znebiti nadrejenosti svojega brata, čeprav je starejši. Videl sem zelo preprosto rešitev, saj mora samo »dvigniti« svojo notranjo samopodobo in samozavest, da bo sam lahko prevzel vodenje podjetja, ki ga je podedoval. Ko sem se bližal k mizi, sem videl, da je njegova samozavest veliko večja, kot jo je imel nazadnje, da je njegova energija veliko močnejša kot pred enim mesecem. Preprosto ni bil več on …

 

Še preden sem prišel do njega in ga hotel objeti v pozdrav, mi je dejal, da je njegov brat umrl. Tako mi je postalo jasno, zakaj je bil videti drugače, videti je bil, kot da je osvobojen. Ni mi bilo jasno, zakaj me je poklical, razen če mu ni umrl včeraj in ni več mogel sporočiti. Pri kosilu sem ugotovil, da je umrl že pred 14 dnevi in da se počuti osvobojenega, a hkrati ima neverjetno slabo vest. Dejal je, da me je poklical samo zato, ker misli, da bom edini na svetu, ki ga bom razumel. »Veste, nikakor nisem vedel, kako naj »prerastem« svojega brata, potihoma sem si ves čas želel, da bi umrl, to mi je bila nekako edina rešitev …

 

Ampak da ne boste mislili, da sem ga res ubil, umrl je naravne smrti, namreč že od zgodnjega otroštva je imel prirojeno srčno napako, zato pri njem nikoli nismo vedeli, ali se bo zbudil ali ne … In pred 14 dnevi se ni več zbudil. Kot da sem bil teh 40 let nekako ves čas pod stresom, kdaj bo prišel ta dan … In potem ga je cela družina držala v nekakšni vati, morda je tistega dne vsem nekako odleglo, a hkrati imamo sedaj vsi slabo vest, v resnici »igramo« žalovanje in v tej vlogi se počutim še slabše … Kot da je cela družina zakrivila neki kriminal, za katerega vsi vemo, a se hkrati delamo, da nihče nič ne ve. Sedaj sem se znašel v neki čudni vlogi, da bom jaz vse to rešil in postavil družino na neko drugo raven. Veste, pri nas je moški glava družine, a v resnici ženske o vsem odločajo,« je potihoma dodal. »Čeprav je videti, da živimo zelo čisto življenje, je pri nas vse samo neka igra, ne počutim se svobodnega v tem svetu …, a hkrati vem, da ne morem iz njega.«

 

Prijel sem ga za ramo in mu dejal, da bi, tudi če bi želeli ven iz tega sveta, videli, da je v drugem svetu popolnoma isto, posel je igra in samo ta pravila morate sprejeti; tudi zakon in družina imata določena pravila in ko se enkrat pojavijo pravila … govorimo o igri. Zato je vse, kar morate narediti, to, da sprejmete ta pravila. Veste, sem mu dejal … Najprej sprejmite sebe, šele potem boste videli, koliko sodite v ta svet. Kaj si v tem svetu želite in na kakšen način. Si želite živeti, sem ga vprašal … Globoko je pogledal vase in dejal: »Točno tako, kot je sedaj, se počutim odlično, spokojen sem z okoljem, nimam več nobene ovire, točno na tem mestu sem, kjer sem si želel biti … V resnici je vse tako, kot mora biti. Da, hvala vam … V resnici sem vas potreboval samo zato, da ste me slišali in razumeli. Tako je moja notranja slutnja in energija postala »popolna«. Kot da ste mi dali dovoljenje. Veste, nimam veliko ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjal o težavah. Pri vas pa sem začutil, da notranji dvomi hitro lahko postanejo rešitev, saj ob vas začutim, da razumete in slišite. Človeku daste vedeti, da obstaja, in takrat se vse stvari zložijo na svoje mesto.«

 

Tako sva končala, še preden so prinesli kosilo … Počasi sem se odpravil v hotel, saj sem imel še za tri dni plačano sobo, in v tistem trenutku, ko sem se usedel v taksi in naročil, kam grem, me je taksist vprašal, ali potrebujem spremljavo, da lahko da priporočilo za dobro »eskortico« … Nisem ga ravno razumel, zato sem mu odvrnil, da ne potrebujem varovanja, saj se tukaj počutim varno in ne zahajam po kakšnih čudnih mestih … Zasmejal se je in v polomljeni angleščini dejal: »Grl, grl …« Šele potem sem razumel … in dejal, da tudi tega ne potrebujem, ker imam sam s sabo dovolj dela … Pa mi je na koncu na račun vseeno napisal številko in dejal, naj pokličem.

 

Vse skupaj sem dal v žep in se odpravil v hotel … Ves naslednji dan sem spal. Čeprav ni velika časovna razlika, se mi že dalj časa nabira utrujenost … in z utrujenostjo pridejo na dan tudi vsa »moja« nerešena vprašanja. A vedno tudi eno in isto vprašanje, s kom naj se o tem pogovorim. No, jaz za to uporabljam svoj »pisalni stroj« in pišem in pišem in mi je potem lažje … A spomnil sem se klientovih včerajšnjih besed, da »ko si slišan in razumljen, dvomi izginejo« … In mene nihče ne sliši, vsaj neposrednega odziva nimam, in potem dvomi ostanejo. In velikokrat me kdo tudi vpraša, ja, kdo pa je tvoj sogovornik, tvoj terapevt …

 

Ja, nimam ga … In v tistem nekje v ozadju slišim pesem Tine Turner Private Dancer … Da, točno tako se včasih počutim, kot deklica na klic. In v tistem trenutku sem se spomnil na telefonsko številko, ki mi jo je dal taksist … V resnici ni razlike med mano in njo … Oba sva na klic in oba nudiva svoje usluge, ona telesne, jaz intelektualne … Odločil sem se, da jo pokličem …

 

Če kdo, bi me ona lahko razumela. Poklical sem jo in ji povedal, od koga sem dobil številko, ter jo vprašal, ali je danes zvečer po naključju prosta. Njeno vprašanje je bilo, ali imam kakšne posebne želje … Hmmm, nisem ji mogel ravno povedati, da bi se rad pogovarjal, in sem dejal, da ne, povsem običajne, in da bi jo najel za 48 ur. Na drugi strani je bila tišina … Dogovorjeno, kje pa ste? … In čez dve uri se mi je pridružila na večerji. Ob sproščeni večerji na terasi sva se na splošno pogovarjala, kdo prihaja od kod, kaj in kako počne, in na koncu sva ugotovila, da imava skupne korenine iz Ukrajine. Ko pa sem omenil psihologijo, je bila toliko bolj zainteresirana, kaj in kako počnem, saj je to od nekdaj želela študirati.

 

Začel sem ji razlagati, s kakšnim delom konkretno se ukvarjam in na kakšen način to počnem, in seveda jo je zanimalo tudi, kaj vidim pri njej in kaj si mislim o njej … In v tistem trenutku je prišel natakar in dejal, da so vsi ostali gostje že davno odšli in ali bi lahko tudi naju pospremil ven … Padla sva v pogovor in nisva niti opazila, da sva se pogovarjala 8 ur … Rekel sem ji, ali jo lahko povabim v svojo sobo, in je privolila, češ da je z mano prijetno in da lahko nadaljujeva v moji sobi … »Veste, imam navado, da se, če že pri večerji čutim, da so klienti nasilni, odmaknem … Pri vas je drugače …

 

Ko sva stopila v sobo, sem jo vprašal, ali kadi … Obrnila se je … »A že sedaj, takoj bi radi …« »Ne, sem dejal … Cigarete, cigare …« Zasmejala se je in odšla sva na teraso … Rekel sem ji, naj se sprosti, sezuje, sleče, obleče v kopalni plašč in si prižge cigareto … In res se je čez 15 minut pojavila na terasi, popolnoma drugačna, življenjska … Prižgal sem cigaro in jo vprašal, zakaj to počne … Pogledala me je globoko v oči: »Pa saj točno veste, saj ste to že prebrali v mojih očeh …« »Sem, ampak drugače je, če to slišiš …« Dejala je, da je živela v zelo revni družini, polni nasilja, in da je kot športnica pobegnila v svet … Vedela je, da si bo kot ženska težko ustvarila kariero samo z izobrazbo, zato je že pri 18-ih naredila načrt … »Vem, da potrebujem izobrazbo, zato sem že zaključila magisterij iz lobiranja in čaka me samo še zagovor doktorske naloge iz multikulturnih odnosov v diplomaciji med arabskimi in angleškimi uslužbenci. Zavedala sem se, da bom za to potrebovala veliko zvez, zanesljive ljudi in predvsem informacije. Veste, želim veliko potovati, veliko zaslužiti in uživati v vsem, kar počnem. Hkrati pa sem se zavedala, da moški uživajo ob pogledih na moje telo, tako sem se podala na to pot …«

 

… »Ampak,« sem dodal … »Da, prav imate … Odvisna sem od odnosov z vsemi temi, s katerimi se občasno srečujem na klic, sem v nekem razmerju, moja samozavest je zelo nizka ne glede na vse, kar sem vam povedala … V resnici nimam rada same sebe in se uničujem … Uničujem svojo dušo, prodajam se za materialni svet, za status, za … boljši jutri, ki ga morda nikoli ne bo … Veste, v resnici sem ena velika »prasica«, vse bi naredila, da pridem do svojega cilja … Še kakšno leto in vse bo drugače … A bojim se, da se teh odnosov ne bom mogla rešiti in bom kar s tem nadaljevala …«

 

… moja cigara je počasi dogorela … In ona pravi: »Vi pa ne morete iz svoje službe, sedaj sem jaz vaš klient, namesto da bi bili vi moj …« »Da, ne morem iz svoje kože, vedno tako obrnem, da so na koncu vsi moji klienti. Morda je pri meni podoben problem …« In ko sem začel govoriti, je ona zaspala … Prijel sem jo in jo odnesel v posteljo … Sam pa sem pokadil še eno cigaro in si mislil: res sem en velik »baksuz«. Na koncu vsi od mene vedno dobijo, kar si želijo, samo jaz ostanem na suhem. In na koncu sem kar na terasi zaspal …

 

Zjutraj me je zbudil vonj kave, spet tisti zmagoslavni občutek, in ko sem odprl oči, sem videl njo … Spet popolnoma drugačno, vedno bolj zemeljsko … »Oprosti za včeraj, kar zmanjkalo me je, lepo od vas … Veste, vsi moji klienti se do mene lepo obnašajo in me bogato nagradijo, ampak v osnovi so grobi, vi pa ste nežni in škoda vas je za ta svet … Jaz pa se bom danes oddolžila za vse, kar sem včeraj zamudila … Saj imava še cel dan in pol … Kje sva včeraj ostala … Prvič sem imela z nekom res globok pogovor, spala sem kot ubita, saj je z mene padlo 100 ton bremena, ob vas sem se počutila popolnoma svobodno.«

Sam pri sebi sem zamrmral: »Ja, saj se vsi, samo jaz postanem še večji ujetnik.«

 

»Aja, kje sva včeraj ostala … Vi ste začeli govoriti o sebi in jaz sem zaspala … Še enkrat oprostite …« Pogledal sem jo in ji dejal: »Ali morate slučajno na WC?« … »Zakaj …?« »Ker če bom sedaj začel govoriti o sebi, bi rad bil slišan brez prekinitev …« Nasmejala se je in dejala: »Takoj bom nazaj … Poslušam vas …« »Veste, imam občutek, da nisem iz tega sveta, kot da me je nekdo vrgel v ta svet, kjer vsi nekaj igrajo, delajo proti svoji volji, želijo biti všeč drugemu, nase pa pozabljajo … In jaz vse to pospravljam, pospravljam »smeti« za njimi … Utrujen sem od vsega tega, tudi jaz bi rad živel neko normalno življenje, morda celo kdaj imel družino, vendar na koncu vedno ostanem sam. In tako potujem po svetu in saj ne vem, ali iščem probleme, da jih rešujem, ali iščem nekoga, da me bo razumel … Res sem sam. Kot tujec na tem planetu se počutim. Ujetnik samega sebe, svojega sveta. Zatekam se v neki svoj svet, kjer se počutim varnega. Čeprav je tam veliko lepega, je tudi velika bolečina, in ta bolečina mi daje varnost, zato v ljudeh toliko prej vidim njihovo bolečino, ker jo sam nosim, in potem posvečam ure in ure bolečinam drugih, svoji pa niti sekunde …

 

Ko začne tako močno boleti, se malo umaknem k njej, da jo umirim, in nato ponovno zbežim. Tudi pri meni je vse to, kar vidite navzven, moj obrambni mehanizem … A bolečine ne znam sam odpraviti, ker sem v njej, nisem pa še našel ali začutil nikogar, ki bi mi to lahko pozdravil ali mi vsaj pokazal pot …«

»… kot da govorite mojo zgodbo,« je dejala s solzami v očeh …

»… vem …

… in ta bolečina so ženske … Po eni strani jih hočem postaviti na prestol in to tudi storim, in potem se tako utrudim, da preprosto zbežim … Čeprav sem delil nešteto nasvetov drugim in napisal tudi nekaj knjig …, sam v resnici ne znam z ženskami. Najprej se jim približam in jim spustim vse vesolje pred noge, in potem pobegnem, da me nihče nikoli več ne najde … Ne vem, zakaj se jih bojim, ampak ne znam z njimi. Če ni tako, kot sem si zamislil, se preprosto odstranim, da jih ne prizadanem. Tako škoda se mi jih zdi, bojim se, da bi jih poškodoval.« Jaz poln bolečine …, ona pa se začne smejati … »Pa saj ženske nismo iz porcelana, smo tako kot vi iz mesa in krvi, nekaj organov je malo drugače obrnjenih, ampak potrebe in želje so podobne … Me imamo morda malo bolj živahne hormone in določene cikle, zato imate včasih občutek, da smo kot veter … Ampak razmišljamo pa zelo podobno. Veste, res ste z drugega planeta, tukaj na tem planetu ni pravljic, tukaj je takšno zelo trdo življenje in če ga hočete sprejeti, potem boste še naprej živeli tukaj na svetu in našli tudi svojo kraljico, morda ne bo ravno kot na dvoru, ampak bosta to lahko skupaj zgradila, ne bo treba, da boste vi namesto nje gradili.

 

Če želite imeti skupno kraljestvo, potem ga morata postaviti skupaj. Dokler pa boste imeli v mislih, da morate vse storiti sami, boste vedno utrujeni, še preden se bo s katero sploh karkoli začelo.

 

Nehajte gledati na ženske kot na kraljice, kot na angele, ker potem to v njih vzbudite, v resnici pa jim tega ne morete dati … Dajte jim tisto, kar jim lahko, ženske potrebujemo malo, ampak tisto, kar jim boste dali, bo iskreno samo vaše, in to je dovolj. In verjemite mi, da imate ženskam veliko več dati kot drugi moški, zato samo bodite, kar ste ob njih, in nič več. Če vas vaši klienti vzamejo zato, ker ste to, kar ste …, in tam ne igrate, potem tudi v zasebnem svetu bodite to, kar ste …

… a ste kaj lačni?« mi je dejala po štirih urah govora … Kar v sobo sva naročila kosilo in nadaljevala na terasi, s katere nisem odšel že nekaj časa …

pri sladici mi je dejala: »Vi ste tako kot jaz … Jaz bi lahko bila vaš terapevt in vi moj … Lahko bi bila najboljša prijatelja … Drug drugega bi popolnoma razumela.«

Morda pa res, sem si mislil in jo nejevoljno pogledal …

Ampak …

»Grem se stuširat,« sem dejal. »Ker sem še od včeraj …« »Ali se vam pridružim?« je zapeljivo dejala. »… ne, hvala, sem videl, da imajo tudi tisto za hrbet in ne potrebujem nobene pomoči …«

 

… o, moj bog, kam sem sedaj padel … S prostitutko za nekaj tisoč evrov se pogovarjam o največjih skrivnostih svoje duše, o bolečini, ki je nisem nikomur zaupal … In v tistem trenutku zmanjka tople vode …. In hladna prha me strezni … Pa saj si sam to hotel … Takrat sem se zavedal, da sem prvič v življenju nekomu odprl svojo bolečino in da bolečina v resnici ni tako velika, kot sem mislil. Da pa sem moral pasti na takšno dno, da sem na koncu poklical nekoga, ki prodaja dušo za materialni svet … Res mi ni pomoči. Okoli sebe imam ljudi, ki me imajo neskončno radi, najboljše prijatelje, ki so vedno tukaj … Jaz pa se smilim sam sebi kot največji … na tem svetu. Res si ne zaslužim drugega kot dno dna.

 

Počasi pridem k sebi in vidim, da je ni več na balkonu, temveč je bila v postelji in me je poklicala … Usedel sem se na rob postelje in jo pokril. »Mislim, da moram naprej na neki sestanek in ne vem, kdaj se bom vrnil …« Začudeno me je pogledala in rekla: »Pa saj imava čas do jutri zvečer …« »Vi morda, jaz pa ne več … Se opravičujem, če sem malo »grob«, ampak res se mi mudi … Pa brez skrbi, vse boste dobili plačano …« Oblekla se je, jaz sem ji prinesel denar in obrnila se je … »Zakaj ste me v resnici poklicali?«

»… ker sem moral biti slišan. Hvala vam!«

Nasmejala se je in tudi ona rekla: »Hvala, najboljši prijatelj,« ter mi vrnila ves denar. »In od sedaj niste več sami, imate sebe in mene, ko me boste potrebovali. Samo pokličite.« Kar sesedel sem se in odšel dalje pod ledeni tuš ter tam sedel … najbrž ure in ure in razmišljal o zadnjih 24 urah.

V resnici nisem sam, samo nikomur nisem dal priložnosti, da me zares spozna. Tudi samega sebe nisem poznal, ker si nikoli nisem zares vzel časa zase …

Tako, dragi »terapevti«, samo do neke meje smo lahko terapevti, edini parameter za to je, ko imamo preveč časa zase, smo drugim lahko tudi malo terapevti, če ne, pa je zanje in za nas cenejši hladen tuš.

Foto Pixabay
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.