Pride dan, ko se popolnoma zlomiš

Joline izpovedi 9

0 112

Pregled pri kirurgu konec januarja je prišel zelo hitro. Pravzaprav se je vse odvijalo zelo hitro. Od prvega obiska urgence tiste turobne nedelje pa do pregleda pri kirurgu sta minila le dobra dva tedna. Vsekakor si po eni strani vesel te hitre obravnave, po drugi pa ti v možgančkih vseeno črviči čemu taka hitrost, saj so ti ja rekli, da je bolezen v začetni fazi.

O samem pregledu bi vam težko sploh kaj povedala. Mine zelo hitro, povedo ti, kaj bodo naredili in zakaj. Seveda je to rutinska zadeva, za njih. Vsem nam na drugi strani, ki to poslušamo, pa v tem ne vidimo čisto nič rutinskega. Razložijo mi, da me bodo o datumu operacije obvestili telefonsko in da bom sprejeta en dan pred napovedano operacijo. Pove mi tudi, da naj bi se to zgodilo nekje do konca februarja. S stiskom roke me pospremi iz ordinacije.

Dnevi, ki jih preživljaš ob taki diagnozi, se seveda razlikujejo od tistih pred postavitvijo le te. Ves čas si v nekem vrtincu različnih čustev in občutkov. Kljub temu, da želiš biti pozitiven, ti to ne ratuje vedno. So dnevi, ko si dobre volje, vsaj drugi mislijo tako. A pridejo tudi taki, ko si popolnoma sesut in tega niti ne zmoreš več v celoti skriti pred osebami, ki jih imaš rad. Ne popolnoma.

Misliš si, da je to najtežje obdobje v tvojem življenju in seveda imaš na nek način prav. A samo do tistega trenutka. Ne veš kaj vse te še čaka in iskreno vam povem, da je prav tako. Ne vem in ne znam vam povedati, kako bi se končalo moje soočanje z boleznijo, če bi v naprej vedela kakšne pol leta imam pred seboj. in kakšne muke me čakajo. 

Klic je prišel bistveno hitreje kot sem ga pričakovala. Bil je ponedeljek 4. februarja in glas na drugi strani mi je sporočil, da bom naslednji dan sprejeta.  Seveda je ponedeljek minil prehitro. Tisti dan sem doživela nov šok. Ne glede na to, da veš, da bo prišel, nanj nisi pripravljen.

Na vratu sem zatipala novo zatrdlino in to na mestu, kjer sploh nisem vedela, da bezgavka obstaja. Ob novi najdbi te spreleti. Seveda sem vedela, kaj to pomeni. Vedela sem tudi, da to lahko pričakujem, a vseeno je to udarec, ki si ga ne želiš. Nekako do tega trenutka se tolažiš z dejstvom, da je le ena limfomska bezgavka in ko jo odstranijo bolezni ne bo več. Veš, da temu ni tako, a ti je to tolažba. Potem pa dobiš zaušnico v obliki nove bulice. Do tega trenutka nekako upaš, da bodo bolezen izrezali kot pri večini oblik, ki so odkrite dovolj zgodaj. Veš, da ni tako, a si vseeno zatiskaš oči.

Ponedeljek je minil kot bi mignil. Sprejem na oddelek poteka hitro.  Pridem v sobo s tremi posteljami, a sem edina v sobi. Šele ko si tam, ležiš na oddelku na onkološkem inštitutu, dejansko začutiš pravo težo diagnoze. Bistveno bolj, intenzivneje, močneje…

Prvič odkar sem zvedela za diagnozo, sem bila sama. Prvič mi ni bilo potrebno igrati močne ženske, pogumne mame in upanja polne hčerke in sestre.  Dan, ko si lahko prvič snameš masko, ki si si jo nadel, da ublažiš bolečino drugih, je bil dan, ko sem se zlomila. Prvič sem pomislila na smrt. Zlomila sem se kot še nikoli prej.

V mislih preigravaš scenarije. Kaj bo, če mi ne uspe? Kaj bo z mojo punčko, ki lahko tako zgodaj ostane brez svoje mame…. kako bo lahko živela naprej….. bo zmogla…. res ne bom videla najlepših trenutkov v življenju svojega otroka…. ne bom prisotna na njeni poroki…. ne bom pestovala njenih otrok… kako bo to vplivalo na mojo mami s katero sva res zelo povezani… kaj pa moje sestre… mož…??

Zapadeš v krog negativnih misli, ki jih težko odženeš. Ne veš ali trpiš bolj zaradi sebe in želje, da bi doživel še vse tisto, kar si želiš…ali pa je bolečina hujša zaradi ljudi, ki jih boš zapustil? Poskušaš vse te misli odgnati, a od tega dneva dalje vedno ostanejo nekje skrite in te vsake toliko opomnijo, da so tu.  Hvaležna sem, da v tistem trenutku nisem vedela kaj me čaka, kako bom preživela naslednje pol leta.

Tisti dan sem poleg tiste nove zatrdlinice na vratu odkrila še eno.  Nihče ni še vdel zanje, saj sem se kazala kot močna in odločna. Edina oseba, ki me je videla tako zlomljeno, je bila medicinska sestra v popoldanski izmeni. Smešno kako nam je lažje bolečino in trpljenje odkriti neznancu kot pa osebam, ki jih imaš rad.

Tisti dan sem dala negativnim mislim prosto pot. Danes tega ne počnem več. Naš um je kot vrt in naše misli semena. Lahko imaš prečudovit rajski vrt poln prečudovitega cvetja, ali pa vrt preraste plevel. Odločitev je seveda samo naša.

 

Za Skrivnostno: Joli V

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.