Prihajam domov

O odhajanju v večno luč....

0 216

Draga Zemlja, ko bo prišel moj dan, moj čas, si želim samo svobode. Želim biti HRANA zate, za žuželke…tako naj zakroži življenje. Vedno si mi dajala vse in vedno sem ti dajala vse. Zrak, vodo, hrano, ljubezen, občutke, vse te tvoje lepote, tvoje ptice, pesmi tvojih gozdov, ples tvojih valov…

Ljudje bolj malo govorimo o smrti, ker ta v srcih ljudi predstavlja velik STRAH. Strah pred koncem. Vendar kdo pravi, da je to res konec, saj umre samo TELO. Ljudem bi bilo lažje, če bi se skozi življenje pogovarjali o smrti, na tak način kot o rojstvu. Se tudi na to zadnjo pot pripravili in odšli s čisto dušo…tako kot pridemo na ta svet. Čisti, popolni dojenčki, brez teže na srcu, brez strahu v umu.

Žalosti me, ko vidim, da ljudje UMREJO polni obžalovanja, neizpolnjeni in z veliko mero krivde. Boleče zaprejo oči. JOKAJO. Težka pot jih čaka s tako težo v srcu. Potrebujejo nekoga, da prisluhne tej teži, ki jo nosijo skozi življenje. Večina ljudi se pred smrtjo dostojno poslovi, izpove in odda težo ljudem, ki ostanejo. Odidejo lažji. Vendar ne vsi, ker nekateri sami ne zmorejo.

Kako lahko polepšamo zadnje trenutke človeku, ki ne zmore več jemati Zemlji in ne dajati nazaj. To lahko naredimo vsi, ki ostajamo še nekaj časa na Zemlji. Z razumevanjem, ljubeznijo in podporo. Našim starejšim moramo dati sebe, tako kot so oni dali sebe ze nas, ko smo mi prihajali na svet. Z nasmehom, stiskom roke, poljubom, objemom in veliko mero ljubezni, ker odhajajo. Daleč proč, v drugi svet. Prisluhniti moramo glasbi umirajočega. Odpustiti in sprejeti nedokončane naloge.

Tja kamor grejo po smrti, ni bremen, bremena morajo pustiti na Zemlji, ker tukaj predelujemo izzive ljudi. Skupaj, povezani.  Vsi smo del vsega in vse je del nas. SMRT v nobeni obliki ni konec POTOVANJA. Človek dostojno umre, kadar ni sam, kadar ima nasmeh v srcu in pusti pečat upanja in vere v novim generacijam, svojim potomcem.

Smrt je lahko pričakovana, da trka na vrata kot gost in počaka na to, da odklenemo vrata.  Lahko pa je vlomilec in vzame življenje iznenada. Tega ne moremo izbrati. SMRT je del naše USODE. Takrat ko je naš čas, takrat pride. In mi odidedmo.

Telo je lahko mlado, staro, komaj rojeno ali nerojeno. Ljudje gledamo življenje skozi TELO. Če umre otrok je to za nas tragedija, če umre star človek pa pravimo, da je njegov čas. Vendar ni tako. Duša je vedno enako stara. Vsako življenje je enako vredno, ne glede na starost. Tudi star človek bi rad živel še 100 let. Tako smo naučeni. Takšne programe smo prevzeli in sprejeli.

Jaz človeka vidim kot VEČNO DUŠO, ki v telesu bitja na Zemlji nadgrajuje svojo zavest. Uči se in gre po poti svetlobe. Smrt je le konec nanizanke. Rojstvo pa je ponoven začetek nove sezone. Vsi obstajamo zato, da nekega dne dobimo vse nauke tega sveta in nato mirno oddidemo. Svobodno DOMOV. V svetlobo.

Človek, ki na smrtni postelji začuti in reče; »prihajam domov« se zagotovo ne vrača nazaj. Ta je doma. To je njegova zadnja SMRT na ZEMLJI.

 

 

Za Skrivnostno: Suzana Drobnjak

 

-Oglasi-

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.