Sladkor, hrana za Demone

Foto: Pexels
0 5,684

Kot psihoterapevt se intenzivno, strokovno in znanstveno ukvarjam z iskanjem vzrokov za krize. Vsaka nastala situacija ni sama posebi umevna, da se bo rešila in se nikoli več ponovila.

 

Vse je namreč stvar naše odločitve. Da vzdržujemo »stabilno« stanje pomeni, da moramo v svojem življenju vzpostaviti ravnovesje. Pomeni upoštevati vse štiri komponente (telo, intelekt, čustva in dušo… o tem sem podrobneje pisal v knjigi Dinamični model vodenja, pod rubriko Osebna transofrmacija).

 

Sam sem opazil, da je hrana velik vzpodbujevalec, določenih kriznih stanj oz je nekevrtste zatočišče pred kriznim stanjem, ki pa ga v resnici samo oddaljuje od rešitve. V bistvu vsa poživila, delujejo kot krinka krinka pred vzrokom krize. Sem sodim alkohol, cigrate… da od različnih drugih stimulusih ne govorim.

 

Tudi sam sebe sem testiral na vse mogoče stimuluse in preverjal svojo moč oziroma si dejal, da treniram svojo notranjo moč. Tako sem iz svojega življenja popolnoma odstranil alkohol in tobak, da sem ostal brez tistih občutkov, ki sem jih smatral, kot nek svež veter, ki me odnese stran od dnevnih skrbi, ki me razbistri. Nato sem si dejal, da se bom popolnoma osredotočil na trenutke, ne glede na to kakšna situacija bo, da želim biti vedno v danem trenutku. Tako sem ugotovil, da ob zaužitju stimulusov doživim občutje nagrajenosti in naslade. Kar sem si kasneje prevedel, kot beg, začasno rešitev.

 

Ko sem se navadil na življenje brez teh dveh stimulusov, sem pričel iskati naprej, kaj je tisto, kaj v meni še vzpodbuja temno stran, kaj hrani moje demone in raziskovanje me je pripeljalo do čokolade, sladkega. Govorim predvsem o tistem sladkorju, ki ga umetno ustvarimo, ne naravnih sladkorjih, ki jih najdemo v sadju ali pravi čokoladi (… ki ni dobra, ker ni sladka).

 

Tako sem sedaj naredil naslednji korak in začel sem živeti, še brez sladkorja. Želel bi povečati prisotnost v trenutku in se dvigniti še na višji nivo življenja in zavedanja. Saj le tako lahko užijem več  življenja.

V bistvu sem po nedavnem obisku Italije, kjer bo v kratkem izšla moja knjiga, uvidel, kako drugače živijo tam, če zadeve pogledam skozi prehranjevalne navade. Italijani jedo zelo malo predelane hrane, uporabljajo dobre sestavine, recimo veliko olivnega olja in zelenjave, soli nimajo preveč radi, raje začinijo jedi z zelišči in poprom in ob kosilu ali večerji popijejo kozarec dobrega rdečega vina. Ne izpuščajo obrokov. Hrana je zanje užitek. Italijanski življenjski slog dokaj uspešno odbija stres. Kuhajo doma, družina slastne hrane ne užije pred televizorjem, temveč se zbere za mizo, zato sta kuhinja in jedilna miza središče italijanskega doma.

 

Pri nas pa čakamo za mizo, kaj bo mama prinesla oz. pojemo nekaj na hitro, kar nam bo dvignilo energijo…

 

V bistvu se niti ne zavedamo, da lahko veliko delamo na sebi, pa na koncu s hrano uničimo celoten psihološki proces.
Pri tem vam svetujem, da to počnete pod strokovnim nadzorom in da postopoma zamenjujete vsebino vašega jedilnika, ne čez noč, ker potem bo prevelik šok za vaše telo.
Predvsem pa vam svetujem, da najprej raziskujete, kako se počutite, ko zamenjate okuse, vsebine… ko črtate alkohol iz jedilnika… kadar pride kriza, ko je res hudo, pomeni, da ste na tisti poti preizkušnje in jo premagali ali pa boste ponovili krog.

 

Torej pristop k hrani, odnos do nje, ter predvsem njena vsebina, veliko pove o vas in vašem psihološkem stanju.

Dober tek.

-Oglasi-

Foto Pexels
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.