TO NOČ SEM JO VIDEL

Poletne zgodbe - branje na plaži

0 137

To noč sem jo videl, je napisal slovenski pisatelj. Jaz pa sem jo videl že zjutraj. Čeprav tega takrat še nisem vedel. V žepu sem obračal kovanec, edini, ki mi je še ostal in srebal zelo slab kapučino. Dolgčas. In ravnina v soparnih meglicah vse okoli mene. Potem sem se zagledal v podobo Danteja na okrogli kovini, ki sem jo vzel iz žepa. Kako pa kaj tvoja muza, sem ga vprašal in se mu nasmehnil. Še isti večer sem jo videl. In držal v svojem naročju…  

 

Padska nižina me je že od nekdaj privlačila. Le kdo bi vedel zakaj sem se zaljubil v tisto spokojnost dolgih ravnic in redkih gozdov s tako čudno ravnimi debli. Užival sem, ko sem počasi veslal s svojim kanujem po neskončno ovinkastih, skoraj izsušenih rečnih rokavih, v družbi rac, žab, plašnih ptic in dračja. Včasih sem plul pod kakšnim mostom in so nad menoj drveli avtomobili, včasih sem na prašni cesti ob strugi zagledal kak traktor ali pa trdoživega nonota s svojim Apijem. Še največ časa pa nisem videl nikogar. In je bila tišina. Pomirjujoča, spokojna tišina. Z dodatkom škržatov, takrat ko sem splezal ven iz kanala in regljanja žab, ko sem bil v čolnu. Tudi šotor sem si postavil čisto zraven reke in pozno v noč opazoval zvezdno nebo. Počutil sem se tako svobodnega.
Vsake toliko pa sem se ustavil v kaki vaški gostilni. Nihče ni maral zame, čeprav so se domačini vsi poznali med seboj, meni je pa to seveda godilo. Nekaj vljudnostnih besed in to je bilo to. Običajno sem spil par kozarcev ne ravno najboljšega belega vina, potem pa ob naravni uspavanki sladko zaspal. Še komarji me niso motili.
Tisto jutro je bilo enako vsem ostalim. Že navsezgodaj sem bil dobre volje. Igral sem se s tistim evrskim kovancem, ko se je zunaj pred gostilno hrupoma dvignil oblak dima. Kaj je to? Vaščani so stegovali vratove in si ogledovali prišleke, ki so izstopali iz razkošnega avtomobila. Da je voznik sunkovito zavrl na peščenem trgu, je bilo očitno, saj je v zraku bil obtičal tudi vonj po zažganem. Le zakaj je to storil?
“Enrico, Enricooo, ” je bilo slišati iz ust obilne pojave, ki je tekla proti meni, z rokami, razširjenimi v širok pozdrav.
Teta Leonida, kdo pa drug, sem se zasmejal. Potem sem bil obložen s poljubi in objemi, ne samo nje, ampak še vseh ostalih. Torej njenega moža Ludovica (nekoliko manj), najstnice Klaudije (precej manj) in komaj petletne Mile (spet veliko).
Posedli so okoli mene in naročili pijačo. Seveda sem jih bil vesel. Povedali so mi, da so bili namenjeni v Rim, kjer je obtičala njihova najstarejša hči. V neko komuno da je šla, nekak hipi ali antiglobalist ali nekaj takega da je postala, zato so šli po njo. Dobili so novico, da je tam, zato so se odpravili tja, kar vsi skupaj, upajoč da jo bo pogled na trpeče starše in sestre v to prepričal. In tako naprej in tako naprej…
Ah Maya, vedno je bila taka, sem odtaval v svojih mislih. Borka za živali, za nebogljene, za pravice zatiranih. Histerična, jokajoča suhica, vedno proti sistemu, proti vladi, proti vsaki avtoriteti in seveda zagrizena vegetarijanka. Ubog tisti, ki te dobi za ženo, smo ji že takrat pravili, kot da bi vedeli, kako bo potekal tok njenega razburljivega življenja.

 

Potem so mi povedali, da so na pol poti morali obrniti, saj so prejeli obvestilo o neki sila pomembni zapuščinski obravnavi, taki, ki terja njihovo takojšnjo prisotnost. Ker so v igri velika posestva in dobro urejeni vinogradi, te priložnosti nikakor ne gre zamuditi. Dobra teta Leonida je jokala, ko mi je to govorila, češ kaj bo sedaj z Mayo, le kako jo bodo našli, kaj vse se bo z ubogo revico zgodilo in tako dalje in tako dalje.
Vse do trenutka, ko jo je prešinila najbrž genialna misel. Že po njenem pogledu sem vedel, kakšna. V trenutku. Seveda.

 

“Ludovico, kaj pa če bi šel Enrico v Rim po našo Mayo?” so bile besede, ki me sploh niso presenetile. Izgovorila pa jih je tako ponižno in milo, skoraj sramežljivo. A tako naj bi jih sprejel le jaz. Ubogi Ludovico pač ne. Kot znajo le močne ženske povedati nekaj, čemur si možje niti v sanjah ne drznejo ugovarjati – no, tako pa naj bi jih sprejel on. In le bežen pogled na soproga je bil čisto dovolj v potrdilo, da je to jasno tudi njemu. Le zakaj bi še rekel da, draga, ko pa to res ni potrebno?
Še nekaj časa sta me prepričevala, se sklicevala na moje dobro srce in nostalgične spomine in na leta odraščanja, ko sva se z njihovo Mayo resnično veliko družila. Seveda nisem imel prav nobenega pametnega razloga za zavrnitev njihove prošnje. In to je bilo jasno tudi njima. Zato sta me kar na hitro izdatno opremila z evrskimi bankovci in zapeljala do železniške postaje. Potem sem bil od Rima oddaljen le še dobri dve uri vožnje z hitrim vlakom, kar pomeni, da sem okoli opoldneva bil že v večnem mestu.
Niti približno nisem imel nobene ideje o tem, kaj početi v prestolnici. Le kako naj najdem tisto dekle, ko pa je tudi po Rimu toliko različnih skvotov, brlogov in lukenj, kot pribežališč za nerazumljene umetnike, nesrečne alternativce, antiglobaliste in vse njim podobne posebneže? A naj grem kar od enega od drugega ali kako? Pa kje naj jih sploh najdem, saj med to populacijo pa resnično nisem imel nobenih poznanstev, sem razmišljal, ko sem se leno oddaljeval od poslopja glavne železniške postaje Termini…
Brezciljno sem taval po mestu, dokler se nisem zastrmel v neko veliko kockasto zgradbo pred menoj. Imela je šest nadstropij, v vsakem pa dolgo vrsto obokanih oken. Kot iz nekega drugega časa je bila. Na svoj čuden način celo spektakularna. Seveda, zgradba imenovana EUR je to, sem se spomnil, ko sem videl bližnje napise. Postaviti jo je dal diktator Mussolini, ob otvoritvi svetovne razstave leta 1936. Bahava, kičasta, umetno spektakularna. Čisto po njegovo, sem kimal pri sebi, ko sem preskakoval stopnice in se vzpenjal k njenemu vhodu.
Ta dan so imeli v notranjosti zgradbe neko posebno filmsko razstavo, jaz pa nisem imel za početi kaj pametnejšega, zato sem kupil vstopnico.
Napotil sem se v notranjost in obtičal že na prvi točki. Starinska Alfa Romeo Spider, vse okoli nje pa postavitev filmskega seta. Kot da smo na pravem snemanju, ampak vsaj nekaj desetletij nazaj. Vse je bilo tako retro in vintage.

 

Prijazno dekle, očitno v službi organizatorja razstave, je pristopilo do mene. Opisala mi je razstavo, povedala, da za njo stoji močno ameriško podjetje, ki svoje produkte redno plasira v največje hollywoodske uspešnice in da zdaj tako razstavlja nekaj od teh originalnih artiklov iz filmov. In res je bilo impresivno videti ne samo tisti avtomobil, ampak držati v rokah moške suknjiče iz filmov o Jamesu Bondu, krilo iz Evite Peron, žensko majico iz Ko je Harry srečal Sally in tako naprej. Skupaj z dekletom sva se premaknila v naslednji prostor in se zapletla v povsem nedolžno debato. Ki je postajala vse bolj in bolj intenzivna, tako da sva se ob nekaterih artiklih že prav zabavala. Pa tudi o sami zgradbi mi je govorila.

 

 

Če sem opazil, da ima šest nadstropij, v vsakem pa natančno devet oken, me je vprašala. Za nadstropja sem vedel, za okna pa ne. Pogledala je naokoli in mi prišepnila skrivnost, da se je na tak način arhitekt poklonil samemu Mussoliniju, saj ima ta šest črk v imenu in devet v priimku, zato je tudi na zgradbi toliko nadstropij in toliko oken. Zanimivo. Ko sva prišla do novega prostora in Carrienih torbic iz Seksa v mestu v njem, pa se je že povsem sprostila. In tako posebej so ji žarele oči ob pogledu na tako občudovane kose modnih dodatkov. Itak. Potem se je spomnila, da je ona pravzaprav v službi in da ne more z menoj tako opazovati razstave, da pa se lahko kljub vsemu vidiva, če jo pridem zvečer obiskat. V majhen bar, kjer zvečer streže. In sedaj, ta bar je na enem majhnem trgu, dobro skritem pred trumami turistov, ime pa mu je Štiri želvice, sem jo poslušal, ko mi je dajala navodila. Že to je bilo čisto dovolj zame. Že samo zaradi tega bi jo šel obiskat, da vidim torej ta čudež, lokacijo v Rimu, kjer ni turistov. A je kaj takega sploh mogoče? Potem sva se poslovila, ob slovesu pa mi je povedala, da ji je ime Beatrice.

 

Beatrice? Kaj res? A prav Beatrice? Kaj takega? Jaz sem bil ob slišanem čisto raznežen in bi ji še kaj povedal, pa me je že skoraj napodila iz stavbe.

 

Zvečer sem našel trg in ta je bil tako spokojen in miren, kot spokojnost v mojem srcu. Majhna fontana, ozaljšana s prav nič bahavo skulpturo, na kateri štirih vogalih so čepele majhne želve, nekaj parkiranih avtov, kričavih otrok in stare fasade vse naokoli. Tudi lokal, pred katerim sem sedel na starem lesenem stolu, je povsem spadal v to nostalgično obdobje. Vrata in okna povsem odprta ali sneta, gosti na pol noter, na pol zunaj in umirjenost, tako netipična za italijanska mesta. Takoj ko me je videla, je pritekla k meni, z menoj pokadila cigareto in se odpravila nazaj za pult. Z veseljem sem jo počakal zunaj, užival sem v trenutkih sladkega brezdelja (dolce farniente).
Ko je končala, je priskakljala k meni in se stisnila v moj objem (Beatrice v mojem objemu? Resno? Nisem mogel verjeti, da se to dogaja…).
Kot dva stara znanca sva se gledala iz oči v oči. Meni besed ni zmanjkalo, sem se pa vmes tudi spomnil, po kaj sem sploh prišel večno mesto. Še dobro.
Izkazalo se je, da lepa Beatrice pozna tudi take posameznike in en izmed njih me lahko nocoj popelje naokoli, mi je ponosno povedala. Težko mi je bilo izstopiti iz tople Dantejeve pravljice, a obljuba, da me bo čakala, me je prepričala. Tako je po telefonu poklicala nekega svojega prijatelja in ta me lahko pobere na glavni železniški postaji, je bilo slišati kar v redu.
Zato sem se na železniški postaji za silo uredil, nato pa pred glavnim vhodom čakal na mojega nocojšnjega vodiča. Šele takrat sem se počasi začel zavedati okolice. Postaja Termini se je popolnoma spremenila, kajti vse naokoli mene so bila bitja noči. Na tisti slavni De Nirov citat iz Taksista sem se spomnil… All the animals come out at night – whores, skunk pussies, buggers, queens, fairies, dopers, junkies, sick, venal. Someday a real rain will come and wash all this scum off the streets…
Neverjetno. Resnično neverjetno. Tako prijeten kraj čez dan je skoraj pekel, ko zaide sonce. Zgroženo sem opazoval, kaj vse se je prodajalo in kdo vse se je prodajal. Žalostno.

 

Naslonjen sem bil na ograjo na cestnem otoku in kadil. Na semaforju je bila rdeča luč in na enemu stoječemu avtomobilu v križišču se je pričelo spuščati okno na sovoznikovi strani, proti meni. Nekakšen družinski karavan ali enoprostorec je bil, znotraj pa prav tak, družinski človek. Zrl je vame in mi nekoliko sramežljivo nakazal, če prisedem k njemu. To me je tako presenetilo, da mu nisem niti nič odgovoril ali odkimal, le pogledal sem proč za nekaj trenutkov. Dovolj, da je ta družinski oče speljal in se ustavil nekaj metrov naprej, poleg še nekega drugega mladeniča.

 

Ta pa je kar vstopil v tisti avto in odpeljala sta se proč. Šele tedaj sem se začel zavedati, da nisem sam, ampak da vsaj nekaj deset metrov gor in dol od mene stojijo različni moški, ženske, skoraj otroci. In da se vsi pravzaprav nastavljajo takim, kot je ta, ki me je ravnokar skušal pobrati. Avtomobili pa so kar prihajali in jih pobirali. Neverjetno. Brez kakršnega koli sramu ali odvečnih besed. Vsi so vedeli, za kaj se gre, vsi so igrali to igro.

 

Predramil me je zvok avtomobilske hupe, da sem prestrašeno odskočil. Star škripajoč avto, naložen z razno kramo in zarošenimi šipami, za volanom pa suhljat mladenič z dolgimi razmršenimi lasmi in redko brado. Pa tako čudno po senu je zadišalo, ko je odprl okno. Seveda dvomov ni moglo biti, to je tisti Beatricin prijatelj. Še dobro.
In tako se je končala moja rimska avantura. Ena izmed mnogih, pa kljub vsemu v marsičem posebna. Spoznal sem ljudi, preko katerih sem čez nekaj dni prišel tudi do Maye. Ni želela z menoj, pa sem se vsaj izpogajal za to, da je poklical starše in jih potolažila, da je vse v redu in obljubila, da se jim bo poslej redno javljala.
In Beatrice?
Tisti večer sem se dobil z njo. Imel sem se lepo.

 

 

 

Za Skrivnostno:  Leone Rebecca Giuliani

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.