Umrl je popoln

Foto: Pexels
0 6,161

Stojim na obali in strmim v daljavo ter opazujem, kako se svetloba igra z valovi.

 

Gledam sonce, kako zahaja, in se zavedam, da s tem tudi umira dan. Da, vsak dan se na novo rodimo in zvečer »umremo«.

 

Držim dnevnik, na katerem je z roko napisano »Življenje« … Pravkar sem ga prebral, zato se sedaj sprašujem o smislu življenja. Napisal ga je gospod, ki je bil sinonim za popolnost.

 

Že v rani mladosti so bili starši ponosni nanj, saj si je zajtrk pripravil sam, se oblekel, pospravil in odšel v šolo, vse to sam, še staršem je pripravil mizo za zajtrk. Ponosni so bili, ker so ga tako vzgojili. Bil je vzoren učenec in vsak dan je imel poleg športnih dejavnosti (trening gimnastike) še kakšno izvenšolsko dopolnilno-intelektualno dejavnost.

 

Tako je nadaljeval v srednji šoli. Vedno je do potankosti izpolnil vse formalnosti. Na vseh področjih
je dosegal najvišje rezultate, ves čas je želel biti prvi, v ospredju, in želel je, da je vse popolno. Fakulteto je kot vzoren študent zaključil z oceno 10 in vsemi mogočimi nagradami, zelo hitro je dobil več ponudb za delo, kjer je napredoval z vsakim letom.

Foto: Pexels

V službo je prihajal točno ob sedmih, domov pa odhajal, ko je vse naredil. Vedno je vse pospravil za sabo, bil je zelo dosleden in imel vse pod nadzorom. Redno se je ukvarjal s športom, pazil je, kaj zaužije, ni kadil, pil alkohola ali preklinjal. O vseh ljudeh je vedno govoril spoštljivo …

 

Vsi so govorili, da je gospod Popolni. Ne samo zaradi načina življenja, temveč tudi zaradi urejenega družinskega življenja.
Svojo bodočo ženo je srečal ob koncu študija. Bila je asistentka na fakulteti in dve leti starejša od njega. Tudi ona si je želela urejeno življenje in tako sta tudi živela. Otrok nista imela, saj sta se popolnoma posvetila karieri.

 

Ona je umrla pred dvema letoma, stara 55 let, on pa pred tremi dnevi, star 55 let. Da, umrl je Popolni Par.

 

Spoznal sem ju po naključju, saj smo bili sosedje. Ko se jima je nekega dne mudilo na letališče in taksija ni bilo, sem ju zapeljal. Bila sta mi neskončno hvaležna. In od takrat naprej sta name gledala kot na … drugače kot na ostale. Do vseh sta bila vljudna, lepo sta pozdravljala, a se z nikomer nista pogovarjala. V resnici namreč nihče ni vedel nič o njiju, le z mano sta izmenjala nekaj besed. Danes sem izvedel, da sem bil njun edini zaupnik, pa čeprav smo le enkrat na 14 dni pokomentirali vreme ali politiko, in to kar na ulici.

Foto: Pexels

Gospod Popolni mi je namreč zapustil svoj dnevnik, ki sem ga prebral danes na obali. In ta
dnevnik je kazal popolnoma drugačno sliko gospoda Popolnega. »Zavedam se, da sem ujet v »kletki«, ki so mi jo ustvarili starši, da moram vse narediti popolno in ne morem iz tega, nekaj v meni me žene, da vse naredim do pikice natančno in da sem vedno pred drugimi. Seveda ne obtožujem svojih staršev, vendar sam ne znam drugače in na neki način uživam v tem trpinčenju samega sebe.

 

 

V resnici bi si želel živeti popolnoma drugače. Rad bi živel, kot vidim, da živi narava. Pri svojem delu biologa vidim, da obstaja neki spontan red v naravi, vse se odvija po nekih nepisanih pravilih, ne glede na to da so neurja, izbruhi vulkanov, potresi in se v trenutku vse spremeni … Vse to je del naravnega reda … in narava še vedno živi.

 

Velikokrat skozi okno opazujem otroke, kako se igrajo, kako se brezskrbno gibljejo … Jaz
tega nikoli nisem doživel, čutil sem, da si to želim, vendar mi starši tega niso dovolili, počutil
sem se, kot da je bilo moje življenje ujeto.

 

Moj edini prijatelj si TI, moj Dnevnik, ti veš vse o meni … Vendar je težava, da samo jaz
govorim in nimam povratne informacije, neskončno uživam, ko se pogovarjam s tabo …
Včasih bi si kar odprl pivo in nazdravil s tabo ter poklepetal o starih časih … O tistem, kar je
napisano na 78. strani … Saj se spomniš, a ne …

Da, tako tečejo leta in leta, a jaz sem še vedno ujet v tem, da je vse popolno, sploh se nemorem spočiti niti sprostiti. Tukaj sem, kot da bi bil ujet v tem okovu … Ne čutim toplote sonca, ne vonjam prebujanja narave …

 

 

Nič ne čutim, vse moje življenje je ujeto tukaj v Dnevniku. Res, da sem poročen, vendar sva oba zelo stroga do sebe in se pogovarjava vljudnostno. Vendar potrebujem nekaj, potrebujem eksplozijo …
Potrebujem to, kar vidim pri svojem delu … V naravi ni samo sonca in dežja, ki namoči tla …

 

 

Narava na naši Zemlji vsebuje tudi močvirja, borbo za moč, druženje, igranje … To je zame življenje in jaz tega nimam … Samo službo imam, da vse naredim popolno, tudi tisto, česar niso naredili  sodelavci … In na koncu mi zmanjka časa za vse ostalo.

Želel bi imeti prijatelje, želel bi poležavati v travi, želel bi ustvarjati v naravi, slikati na vrhu hriba v mestu, se gol kopati v izviru na drugi strani gozda … Želel bi … A zakaj ne … Zavedam se, da sem za druge videti popoln, a sam sem ujet, nesrečen in utrujen. S športom se ukvarjam zato, da lahko preživim vse te napore, ne zaradi zdravja.

 

Prav tako se mi smili moja žena, saj je enaka kot jaz … Hkrati pa od mene pričakuje, da jo
bom osvobodil … Kako, če še sebe ne morem????????????
Morda se nekega dne zbudim svoboden!« Gospod Popolni se nikoli ni zbudil svoboden, sebe je imel pod popolnim nadzorom, ker si ni zaupal in se je moral nadzirati na vsakem koraku, samega sebe v resnici ni poznal oziroma si ni upal priznati, kdo je … Nikoli se ni razjezil niti pokazal čustev, bil je ujet v kletki nadzora.

 

Nikakor se ni mogel znebiti občutka, da ga starši nadzirajo, da ne bi naredil kakšne napake …
Vse mora biti popolno!

 

Vsi imamo v sebi gospoda Popolnega, toda slika o Popolnosti je drugačna, kot jo imamo.
Pravo sliko popolnosti najdemo v naravi, zavedati se moramo vsakega trenutka in v njem
uživati, se ustaviti in pogledati v daljavo, globoko zadihati … Sicer, kot je dejal Fran
Milčinski Ježek: Če te povozi avto, boli, če pa te povozi čas, se bolečine ne da izmeriti!

 

Ne glede na vreme pojdite v naravo in začutite to življenje.

Foto Pexels
Avtor/Izvor Skrivnostna.si

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.