Varanje

Foto: Pexels
0 6,193

Kakšno izjemno zgodbo sem danes slišal od svojega klienta …

 

Stopil je v stanovanje. Vse je bilo razmetano. Na kavču je bila njegova žena zvita v klopčič in je jokala na ves glas. Spustil je vse, kar je imel v rokah, in stekel k njej. Na hitro je s pogledom preveril, da ni poškodovana, in jo rahlo stisnil k sebi ter pustil, da je jokala naprej.

 

Naslonila se je nanj. Njene solze so tekle v potokih, tako da je bil ves moker. Še močneje jo je
stisnil k sebi, ji glavo naslonil na ramena in jo božal po laseh … Po več kot pol ure joka in hlepenja po zraku se je počasi začela umirjati. Pogledala ga je s krvavimi očmi, kot da jo je ubil in ji popolnoma uničil življenje. Iznenada je začela kričati nanj, ga vleči za lase, trgala je obleko z njega … Nič mu ni bilo jasno, takšne je ni poznal.

 

Prijel jo je za obe roki in jo močno stisnil k sebi, dokler se ni umirila. Potem jo je vprašal: »Kaj se je zgodilo?«
»Vse sem našla! Vse vem! Varaš me!« je kričala nanj.

Ozrl se je po stanovanju in šele tedaj videl svoje zapise, razmetane po vsem stanovanju.
Takrat mu je postalo jasno. Našla je njegove zapise o ljubezni. Začel se je smejati.
Gledala ga je, kot da je z drugega planeta. Ne da bi se nehal smejati, jo je zelo močno objel.
Odrinila ga je z besedami: »Kaj se smejiš?! Več let so me opozarjali, da si takšen, da imaš
vedno kakšno novo, da so ti nove ljubice navdih za tvoje pisanje. Sedaj sem našla dokaze.

Tudi vem, kdo je!«
»Ja,« je vzdihnil in vstal ter odšel v kopalnico po ogledalo. Vrnil se je in obrnil ogledalo proti njej.
»To je ona, s katero te ves čas varam, o kateri pišem, o kateri predavam in za katero živim.
Sama dobro veš in čutiš, da si samo ti v mojih očeh, mislih in srcu. Vsak delček mojega telesa in vsak dih je popolnoma zate. Ves čas si prisotna v mojih mislih. Na cesti se sploh ne obračam za drugimi. Zame na tem svetu obstaja samo ena ženska ‒ TI!« Za trenutek je obstal, jo gledal globoko v oči, da začuti resnico, ki ji jo je predal z besedami. »Zakaj je bilo sedaj to potrebno, zakaj takšna scena, zakaj je vse uničeno?« je nežno nadaljeval.

 

»Ne vem, dragi moj …« se je predala njegovemu vodenju. Želela ga je objeti. A je ni pustil k sebi, čeprav je bila zelo vztrajna.

 

»Kdo je,« jo je vprašal. »Kako to misliš – kdo je?« ga je začudeno in nasploh zmedeno vprašala. Hotel je vedeti razlog za njen nepotrebni izgred. Kot psihoterapevt vsak dan vidim podobne primere, kjer moški ali ženska ponorita, a na koncu se vedno izkaže, da je prav on/ona tisti/a, ki je varal/a.
»Morda pa jaz kaj več vem kot ti,« je vztrajal, da sama pove resnico. Čeprav ni vedel nič, le predvideval je.

 

Usedla se je na rob kavča in se prijela za glavo.

Gledala je v svoje dlani in začela: »Danes je na vrata prišla moja srednješolska ljubezen.
Nikoli ga nisem prebolela …« Odkrila je obraz, ga neposredno gledala in odločno
nadaljevala: »Ampak ni bilo nič resnega, samo objela sem ga in poljubila.«

 

Šele takrat se je zares umirila in se zdrznila, roko je dala čez usta in ga prestrašeno pogledala:
»Oprosti, nisem mislila …« Obrnil se je in se razgledal po stanovanju. Sledila je njegovemu pogledu.

 

»Kaj vidiš?« jo je vprašal.

»Ves svoj nered, ki sem ga nosila v sebi in je sedaj zgrmel iz mene,« je poraženo razlagala svoje občutke. »Nikoli nisem počistila vsega iz preteklosti. Samo stiskala sem v omaro. Sedaj je bila omara prepolna in je vse zgrmelo ven. To, kar vidiva, ves nered v tem prostoru, je le moja prispodoba, moja notranjost … Oprosti …« je rekla, ob čemer jo je stisnil k sebi.

 

»Oprosti, nisem mislila, ampak ko sem ga zagledala, svojo srednješolsko ljubezen, je neko
staro čustvo skočilo iz mene. Ko je stal tik pred mano, me je kar oblila vročina in ne da bi
razmišljala, sem skočila nanj. Čeprav sem hkrati vedela, da počnem nekaj, kar ni prav …«
»Lahko te sedaj pustim, da se izpoveš in opravičuješ,« jo je prekinil sredi njenih razlag,
»lahko ti vzbudim slabo vest, lahko te postavim pred vrata …

 

Ampak, draga moja, vse to bi bila izguba časa. Zate sem se pred dvajsetimi leti odločil, ker si neposredna, ampak ne nesramna; razgledana, odprta za vse možnosti, vendar z jasnimi mejami; znaš se prilagoditi v vsaki družbi, a ostajaš dostojna do zadnjega trenutka; v življenju počneš točno to, kar čutiš, in se ne prilagajaš. In poleg vsega tega se mi zdiš še neskončno lepa. Danes te tako vidim in čutim popolnoma enako, ob tem pa sem še vedno zaljubljen vate.«

 

Objela ga je, kot da tega izgreda ne bi bilo in kot bi se šele včeraj prvič srečala in noro
zaljubila. Prijel jo je za roko in odšla sta na vrt. Skuhal in prinesel je kavo.

 

Začela je govoriti: »Veš, takrat, ko sva se spoznala, vas je bilo nekako več v igri, a ti si

bil najbolj vztrajen, vendar hkrati zadržan. Zdel si se mi drugačen, zdel si se mi nekompliciran.

 

Z njim bi se dalo lepo živeti, sem pomislila. Pri drugih je bilo veliko ognja, strasti, česar pri tebi
nisem čutila, vendar sem bolj kot to potrebovala stabilnost, čeprav sem bila še mlada in je bilo
za mano nekaj burnih let. Da, tebe sem izbrala z razumom. Šele s časom so se začeli odpirati
tudi srce in čustva. Sčasoma sem videla, da je tudi s tabo lahko vulkan strasti in čustev.
Ampak pri tebi vedno čutim ta odboj in hkrati privlačnost.

 

Ubijaš me s svojo umirjenostjo, a me hkrati privlačiš, ker me prav ta umirjenost umiri in pomiri. Vse staro sem nekako pozabila, le občasno me je sicer kakšna stara zgodba vrgla s tira. A tudi če me je, sem to hitro pospravila nekam vase. Vse do danes, ko me je pogled na srednješolsko ljubezen stisnil za ta gumb. V meni je zavrelo vse staro, kot vulkan. Najprej sem imela občutek, da bi ob njem spet
bila svobodna, tista mlada najstnica.«

 

Ko je izrekla besedo »svobodna«, se je zdrznil. Če je pred tem vse besede njene razlage lahko
mirno prenesel, je ob tem v njem zavrelo. Poskušal se je zadržati, a dolgo ni uspel:
»Kako misliš – svobodna?

Foto: Pexels

Ali si bila sedaj 20 let v kletki?«

»Da, na neki način,« je pritrdila, česar ni želel. »Da … Zate sem se zavestno odločila, ker si se mi zdel najprimernejši partner za življenje, videla sem te kot odličnega očeta svojih otrok. 99 % stvari s tabo je bilo super. Vedela sem, da bo, če se odločim za koga drugega, tisti preostali 1 % morda super, vendar bom v 99 % ujeta v druge stvari. Pri današnjem načinu življenja smo pač ves čas nekako ujeti, samo odločiti se je treba, koliko, s kom in na katerih področjih. In tako sem izbrala tebe.«

Ni vedel, ali naj se počuti počaščenega ali zlorabljenega. Vstal je in naredil tri kroge okoli hiše, da vse to prediha. Bolj kot da to prediha, bi lahko rekli, da predvsem umiri bes in bolečino v prsih. Naslonil se je na ograjo in zajokal, kot da gre iz njega neki star krik. Kar hlipal je …

Ko se je ta stara energetska gnojnica izlila iz njega, se je malo streznil in si rekel: »No, saj tudi jaz nisem bil čisto čist in takrat je bila moja idealna ženska, zato sem tako vztrajal.« Čutil je, kot da se mu odpirajo tla pod nogami. Vedel je, da ima dve možnosti ‒ ali bo igral vlogo žrtve ali pa se dvignil nad vse to in stopil nazaj k njej, da se pogovorita. Odločil se je za slednje. Vrnil se je k njej. Samo pogledala ga je in objela.

»Veš, s tem samo še poglabljava najin odnos. V prvi vrsti sva prijatelja, zaveznika, šele potem vse ostalo. To gradi trajnost.«

»Ampak veš, draga moja, vse to, kar nama daje življenje ‒ to svobodo lahko ustvariva skupaj.
Vem, kaj si hotela prej povedati. Med nama nikoli ni bilo tiste, hm, živalske strasti. Ker si tega nisva dopustila. Ampak vse je še mogoče. Nekatere zveri dolgo spijo …«

»Ah, ti moja zver,« je dahnila. »Vem, da imaš to v sebi, vendar ne vem, ali sem jaz tista, ki to lahko prebudi v tebi. Najin odnos je zelo ljubeč, miren, vendar je površinski. Tudi ti v sebi nikoli nisi zaživel, kot bi lahko. Oba sva ostala v nekem varnem okolju. Danes, ko je prišel na vrata ta fant, moja srednješolska ljubezen, je prinesel darilo, ki ga je obljubljal že 25 let.

 

Njegove prve besede so bile: »Lepša si kot kadarkoli prej …« In me je kar gledal. Prekinila
sem ga in ga vprašala, ali je dobro?

»Sem, kar v mislih se pogovarjam s tabo. Dolgo se nisva videla, prinesel sem ti tvoje
najljubše piškote, ki jih je spekla moja mama. Še vedno živim tam.« »Zakaj nisi hotel z mano? Zakaj si se oklepal nje? Sam veš, kako sem te ljubila, skupaj bi lahko šla študirat na Dunaj, pa si nisi upal. Vedno si moral za vse vprašati mamo. Oba sva bila polnoletna. Še danes te očitno ne pusti.«
»Veš, večkrat sem te videl. Na cesti. Vedno nasmejano. A ni bilo tistega žara v očeh, tistega,
najinega …«

»Večkrat sem te iskala v množici, na mestih, kamor sva zahajala. In ta žar je silil iz mene …
Vendar sem ga zaradi miru, ki sem ga čutila doma, nekako na silo utišala.« Skočila sem mu v
objem in ga poljubila, a se hkrati odbila od njega. Kot da je v tistem trenutku izgorel ves plamen. Pogledal me je in dejal, da se je sedaj vrnil, da mu je žal.

 

»Veš,« sem odvrnila, »nisem več tista tvoja deklica, že dolgo sem odrasla in sedaj je čas, da
tudi ti odrasteš.«
Zaloputnila sem z vrati in planila v jok … Popadla me je panika …
»Ali imaš tudi ti neizživete zgodbe? Ali bo enako, če se boš kateri pojavil na vratih? Me boš
zapustil?«

Objel jo je in stisnil k sebi.
»Veš, draga, tudi to, kar mi sedaj razlagaš, ni prav naravno za partnerja. Vendar s takšnimi besedami še bolj poglabljava odnos, zavezo. Čutiva drug drugega, in to je Ljubezen … Tvoj današnji čustveni izlet in čustveni vulkani so v resnici le bolečine, ki jih nismo rešili s svojimi starši. In to nerešeno težavo si ti čutila kot ogenj, ki nikoli ni ugasnil. Sedaj je ogenj dogorel in ostala sva midva, samo ti in jaz.«

Ponudil ji je cigareto. Čeprav ni kadila že 15 let, jo je prijela in prižgala sta vsak eno ter opazovala dim, ki se je prepletal … Pogledala sta se v oči in se prijela za roke. V daljavi se je slišala melodija Dance Me To The End Of Love in povabil jo je na ples: »Smem?« ji je ponudil roko.

Prijela sta se in se močno stisnila. Globoko jo je pogledal v oči. Kot bi okolica izginila, sta obstajala le onadva, njegova mehka kolena in njena nežnost, ko se mu je ljubeče ovila okoli telesa. Zaplesala sta po vsej terasi, lahkotna kot veter. Z zadnjim korakom ji je dvignil levo nogo in jo naslonil na mizo …
Bila sta objeta vso noč. Niti za trenutek nista šla stran drug od drugega.

 

Prvič v življenju je imel občutek, da živi, kot da bi bilo vse pred tem neki namišljeni svet. Čustva so preplavila vse telo, česa tako lepega še nikoli ni občutil …

 

Celotno zgodbo je zaključil z: »A to so sedaj te strasti? Kaj je vse to? Bil sem zbegan, a hkrati
neizmerno srečen. Gledal sem jo, kako spi. Kot da gledam angela … Preprosto nisem je
mogel spustiti. Preveč lepa je bila …

 

Ampak kje je bilo vse to zadnjih 20 let???«

Foto Pexels
Avtor/Izvor Skrivnostna.si
Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.