Vihar panike

Joline izpovedi 15

0 424

Ko sem izvedela, da imam neko zelo agresivno obliko raka, mi je v glavi odzvanjalo le to, da morda ni tako hudo kot se sliši na prvo žogo. A zdravnica se na tej točki ni ustavila. Po krajšem premoru me pogleda in nadaljuje: po pregledu, brez da ima že izvide dodtanih preiskav, ki bodo pokazale stanje napredovanja bolezni v telesu, kjer pregled ne more oceniti napredka, je po njeni oceni bolezen napredovala v tretji stadij, a točno bomo vedeli po opravljenih vseh ostalih pregledih.

V tistem trenutku nisem vedela kaj pravzaprav ta ocena pomeni, a po njenih reakcijah sem počasi dojemala, da nič kaj dobrega.

“Koliko stadijev pa je?” jo vprašam s strahom v glasu. Štirje, mi kratko odgovori in mi začne razlagati, kaj vse me še čaka danes. Pripravi dokumentacijjo za slikanje pljuč, odvzem krvi in mamografijo. Pove, da je povsod že dogovorjena in da me bodo vzeli takoj zdaj.

A se pri pisanju papirjev ne ustavi. Piše dalje in mi vmes razloži, da je potrebna še ena preiskava, imenovana PET CT, kamor me je naročila in jo bodo opravili takoj naslednji dan zjutraj. Razloži mi, da je treba ukrepati takoj in začne pisati še na nek večji list papirja, ki mi je poznan iz zdravstvenih kartotek. Pripravlja vse potrebno za takojšen sprejem v bolnico.

Razloži mi, da je potrebna takojšnja hospitalizacija in takojšnje ukrepanje. Dogovoriva se, da danes opravim preiskave, ki jih je naročila in nato lahko odidem domov, a takoj zjutraj, že pred naročeno preiskavo se moram zglasiti na oddelku D1 v prvem nadstropju Onkološkega instituta.

Po klicih in po njenem obnašanju sem vedela, da je kar naenkrat nastala panika….. danes vem, da v tistem trenutku nisem v celoti dojela situacije…. šok, zanikanje…. vse prispeva svoj del.

Preden odidem iz ambulante opazim njen sočuten pogled, nasmeh in njeno stegnjeno roko. “Pospremili vas bodo na preiskave, midve pa se vidiva jutri”. Sestra me ne pošlje na hodnik, temveč pri njej čakam spremstvo in vso dokumentacijo. Občutek imam, da sem tam že cel dan… vlečejo se ti trenutki… sama pa bi samo pobegnila nekam na samo in jokala… Medtem mi sestra začne razlagati o dokumentaciji, ki mi jo eno po eno daje v roke. Med njimi je tudi že sprejemni list za jutrišnjo hospitalizacijo.

Ne vem kako sem lahko navzven delovala tako mirna, hladna, brezizrazna…. V meni pa je divjal vihar, vihar čustev, vihar jeze, vihar strahu, vihar panike….

V tistem trenutku vstopi v ambulanto nekdo, ki me bo peljal na vse potrebne preiskave. Ko stopim ven v družbi spremstva, vidim presenečen izraz na obrazu moža, ki istočasno izdaja tudi strah. Brez besed je razumel, da je vse kar mora, le slediti po hodnikih. Komaj sem čakala, da opravim vse in lahko grem.

Res je bilo, kot je rekla zdravnica. Povsod so me čakali in povsod sem bila na vrsti takoj. Spremljevalka je le potrkala in oddala papir in že so me poklicali na preiskavo. Vse skupaj sem opravila v dobre pol ure.

Med hojo po hodnikih onkološkega instituta sem se odločila, da tisti dan ne vzamem več niti ene protibolečinske tablete. Želela sem biti prisotna, preostanek popoldneva preživeti z osebo, ki mi na tem svetu pomeni največ. Teh nekaj uric sem želela preživeti s svojo sončico, s svojo gonilno silo, s svojo hčerko.

Želela sem, da nama ta dan ostane v spominu, da se druživa, da skupaj leživa v objemu, da me vidi kot me je videla prej, ne take kot sem bila zadnjih 10 dni. V tem trenutku niso bile pomembne moje bolečine, v tem trenutku je bila pomembna sreča v njenih očeh, pa čeprav le za kratek čas, čeprav ukradena, zlagana. Želela sem ji dati popoldan in večer, ki ji bo ostal v srcu. Dan, ki ga bo lahko obujala, ko me ne bo. Morda celo zadnji tak dan….kdo ve.

Danes sem na Twitterju napisala točno to, kar sem takrat imela v mislih in ji želela podariti…. tisti dan in za vedno: Ni bolj pomembnega trenutka v življenju kot je ta trenutek. Bodi svoboden in ne oseba, kakršen si bil včeraj, boti ti ta trenutek.

 

Za Skrivnostno: Joli V

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo javno objavljen.