Strokovnjaki za duševno zdravje opozarjajo, da se je sodobno oblikovanje videoiger nevarno oddaljilo od razvijanja spretnosti in se približalo ustvarjanju zasvojenosti.
Veronica Lichtenstein, licencirana svetovalka in nekdanja učiteljica, pojasnjuje, da so bile nekoč igre zgrajene okoli napredovanja in cilja: prebijal si se skozi stopnje, si zapomnil vzorce, premagal izzive in na koncu doživel zaključek. Takrat so možgani nagradili trud z globokim, trajnejšim občutkom zadovoljstva.
Danes pa zaključkov skoraj ni več. Namesto njih igralce čakajo neskončne »ponudbe« – plačljivi videzi za nekaj evrov, bližnjice za hiter napredek, mikronakupi, ki jih potiskajo algoritmi. Ti natančno spremljajo vedenje igralcev in jih v pravem trenutku nežno potisnejo k naslednjemu kliku. Lichtenstein temu pravi »dopamin iz hitre prehrane«: kratki, intenzivni užitki, ki hitro zbledijo in otroke učijo hrepenenja po stalni stimulaciji.
»Igre iz devetdesetih so bile izziv za razvoj spretnosti,« pravi. »Današnje igre pa so pogosto preizkus psihološke odpornosti.«
Podobno razmišlja tudi strokovnjakinja Melissa Gallagher, ki poudarja, da so starejše igre ponujale »omejeno zabavo« – jasne konce, naravne premore in odsotnost pritiska, da se nenehno primerjaš s celim svetom. Danes je skoraj vse naloga, cilj ali tekmovanje. »To ustvarja pritisk, neredne spalne vzorce in preveč hrupa v glavah otrok,« opozarja.
Od Pokémona do Fortnita je sprememba očitna. Ne gre le za igre, temveč za to, kako se otroci učijo razmišljati, igrati – in celo spati.
