Ste se kdaj vprašali, zakaj so najbolj nenavadni, glasni in neukrotljivi otroci v razredu pogosto tisti, ki kasneje presenetijo svet? Lastnosti, ki spravljajo učitelje ob živce – neustavljiva radovednost, šale ob nepravem času, presežek energije – so pogosto znaki uma, ki je ustvarjen za velike ideje, ne le za motenje pouka.
Nevroznanost kaže, da otroci, ki »ne morejo mirno sedeti«, pogosto delujejo na povsem drugačnih možganskih povezavah. Njihovi možgani se odzovejo na novost, izziv in ustvarjalne probleme, ne pa na ponavljanje istih dejstev. Vedenje, ki je hitro označeno kot težavno, je pogosto le poskus otroka, da se spopade z dolgčasom ali poišče stimulacijo v okolju, ki zanj ni dovolj zahtevno.
Večina šolskih sistemov je še vedno zasnovana na poslušnosti, ne na ustvarjalnosti. Tišina se nagrajuje. Otroci, ki prevečkrat vprašajo »zakaj«, pa končajo v kazni ali z nalepko diagnoze. Otroci z visoko inteligenco, zlasti tisti z močno čustveno intenzivnostjo in radovednostjo, so pogosteje napačno diagnosticirani z ADHD ali označeni kot »težavni«. Raziskave univerze Cambridge in inštituta Davidson potrjujejo, da nadarjeni otroci pogosto najbolj trpijo v togih, pravil polnih učilnicah – ne zato, ker se ne znajo učiti, temveč zato, ker njihovi možgani hrepenijo po kompleksnosti.
Najbolj boleča resnica je ta: ko otroke kaznujemo zaradi lastnosti, ki napovedujejo inovativnost in voditeljstvo, jih učimo, da se skrčijo. Da se skrijejo. Da zamenjajo svojo iskrico za tišino. Zgodovina je polna ljudi, ki so kot otroci veljali za čudake, kasneje pa so spremenili svet – od Albert Einstein do Steve Jobs.
Če želimo vzgojiti prihodnje mislece, izumitelje in voditelje, moramo nehati kaznovati radovednost in jo začeti poslušati. »Moteč« otrok ni pokvarjen. Morda je samo izjemno bister.
skrivnostna.si
