Številne družine to priznajo šele leta kasneje. V obdobju žalovanja se zgodi, da se poslovimo od stvari, katerih pomen se razkrije šele z razdalje časa. Ne gre za materialno vrednost, temveč za spomine, ki jih ti predmeti nosijo – tihe, osebne in nenadomestljive.
Zakaj je odločanje v žalovanju tako težko
Žalost ne vpliva le na čustva, temveč tudi na presojo. V trenutkih izgube si pogosto želimo “počistiti”, ker verjamemo, da bo red prinesel olajšanje. A ta potreba po hitri razbremenitvi je pogosto nezaveden poskus, da bi se izognili bolečini. Strokovnjaki za delo z žalovanjem in družinskim spominom opozarjajo, da je prav čas ključni zaveznik. Če si dovolimo počakati nekaj tednov ali mesecev, se tveganje za obžalovanje bistveno zmanjša. Predmeti, ki so se sprva zdeli nepomembni, lahko kasneje postanejo pomembna čustvena opora.
Pisma in osebna pisanja – glas, ki ostane
Med stvarmi, ki jih je vredno ohraniti, imajo posebno mesto pisma, razglednice, zapiski, dnevniki in osebni dokumenti. To niso le papirji, temveč sledi misli, čustev in odnosa, ki je obstajal med vami in pokojnim. Rokopis, izbira besed, celo način, kako je nekdo podpisal svoje ime, nosijo prisotnost, ki je fotografije ali predmeti pogosto ne morejo nadomestiti. V času žalovanja ti zapisi omogočajo stik – tih, varen in oseben – ko besede drugih ne dosežejo več.
Spomin kot del zdravljenja
Ohranjanje določenih predmetov ni zadrževanje v preteklosti. Je način, kako si dovolimo žalovati v svojem ritmu. Spomin ne ovira okrevanja – pogosto ga omogoča. Zato ni treba vsega rešiti takoj. Ni treba vsega razumeti zdaj. Nekatere stvari je dovolj preprosto shraniti, zapreti v škatlo in jim dovoliti, da počakajo z nami. Čas bo pokazal, kaj resnično nosi pomen.
Pri žalovanju ni bližnjic. So pa drobni oporni kamni, ki nam pomagajo hoditi naprej. In včasih se skrivajo prav v starih pismih, porumenelih razglednicah in besedah, ki so bile nekoč napisane samo za nas.
skrivnostna.si
