O tem se ne govori dovolj naglas, ker je malo nerodno in še bolj politično nekorektno. A resnica je precej preprosta: spremembe na dojkah se najpogosteje opazijo tam, kjer so dojke tudi največkrat v ospredju – doma. Ne pod hladno lučjo ambulante, temveč v ogledalu, pod tušem ali med intimnimi trenutki s partnerjem.
Rak dojk se ne oglasi z alarmom. Ne boli takoj. Pride potiho. Prav zato so drobne spremembe – zatrdlina, nenavadna trdota, sprememba oblike, koža, ki ni več enaka – pogosto opažene naključno. In zelo pogosto jih prva zazna ženska sama ali nekdo, ki je njenemu telesu blizu in ga pozna skorajda tako dobro kot svoje telo.
Zdravniki to vedo, čeprav tega ne povedo v takšni obliki. Poznavanje lastnega telesa je ključnega pomena. Če veš, kako tvoje dojke izgledajo in kako se običajno otipajo, boš običajno opazila, ko nekaj odstopa.
Tu pa nastopi še ena pogosta resnica: partnerji spremembe dojk včasih opazijo prej. Ne zato, ker bi bili bolj strokovni, ampak ker se dojke v intimnih odnosih preprosto pogosteje dotikajo. In ker ni rutine, ni avtomatizma. Prsti zaznajo nekaj, kar prej ni bilo tam. Trenutek, ki bi moral biti nepomemben, se spremeni v opozorilo.
Seveda to ni preventiva. A razlika med “opazila sem nekaj takoj” in “opazila sem, ko je bilo že prepozno” je lahko razlika med kratkim zdravljenjem ali pa dolgim bojem.
Zato je nevarno, ko se te teme potiska v šalo ali zadrego. Še bolj nevarno pa je, ko se o njih sploh ne govori. Zgodnje odkrivanje rešuje življenja, in zgodnje odkrivanje se zelo pogosto začne zunaj zdravstvenega sistema. Mamografija, ultrazvok in zdravniki so nepogrešljivi. A prvi alarm se zelo pogosto sproži doma. V ogledalu. Pod tušem. Ali v objemu nekoga, ki te dobro pozna.
skrivnostna.si
