Otroci se niso poznali, niso obiskovali istih šol, niso gledali istih oddaj in niso brali istih knjig. Pa vendar so njihovi opisi presenetljivo sovpadali. Navajali so isto ime, skoraj identičen videz in zelo podobne osebnostne lastnosti skrivnostnega bitja, ki naj bi jih spremljalo v vsakdanjem življenju.
Starši in psihologi, ki so primere beležili, so bili osupli. Opisi so se ujemali do podrobnosti: način govora, vedenje, celo “navade” namišljenega prijatelja so bile skoraj enake. Otroci so trdili, da jim lik stoji ob strani, se z njimi pogovarja in jih včasih celo opozarja na nevarnosti.
View this post on Instagram
Strokovnjaki so poskušali najti razlago. Nekateri so primer pripisali naključju in univerzalnim vzorcem otroške domišljije. Drugi so menili, da gre za nezavedno oblikovanje podobnih podob, ki izhajajo iz človeške psihe. Spet tretji so opozarjali na morebitne kulturne vplive, čeprav zanje niso našli jasnih dokazov.
A obstajali so tudi raziskovalci, ki so šli korak dlje. Ti so se spraševali, ali je mogoče, da se otroci niso izmišljali – temveč so zaznavali nekaj skupnega. Kolektivno zavest? Neznan psihološki pojav? Ali celo nekaj, kar presega znanstvene razlage?
Primer nikoli ni bil dokončno pojasnjen. Prav zato se znova in znova pojavlja v knjigah, dokumentarcih in spletnih razpravah. Nahaja se na tanki meji med psihologijo, skrivnostjo in paranormalnim – tam, kjer znanost še nima jasnih odgovorov.
Naključje ali nekaj več? Zgodba iz leta 1962 ostaja opomin, da človeški um skriva še veliko neodkritih plasti – in da včasih resnica morda ni tako preprosta, kot bi si želeli.
skrivnostna.si
