Nikola Tesla.
Star 86 let.
Brez družine. Brez bližnjih.
Povsem sam.
Ironija zgodovine je kruta. Mož, ki je moč Niagarskih slapov spremenil v svetlobo, ki je človeštvu podaril izmenični tok in postavil temelje električne dobe, je umrl neopazno – v hotelski sobi, daleč od slave, ki bi mu pripadala.
Tesla je razmišljal desetletja pred svojim časom. Govoril je o brezžični komunikaciji, daljinskem upravljanju, svetu, kjer so ljudje povezani ne glede na razdaljo. Takrat so se mu smejali. Danes brez teh idej ne znamo več živeti.
Ko so odprli vrata sobe 3327, niso našli bogastva. Ostali so zvezki, zapiski, izračuni – in golobi na oknu, edina bitja, ki so mu do zadnjega delala družbo. Njegove ideje so bile prevelike za čas, v katerem je živel. Preveč drzne. Preveč napredne. In predvsem prepočasne za svet, ki je hotel takojšnje dobičke.
Tesla je bil vedno korak pred drugimi. In prav zato pogosto sam. Ko je umrl, se ga je svet spomnil. Ko danes prižgemo luč, polnimo telefon ali uporabljamo brezžične tehnologije, živimo njegovo zapuščino. Ne da bi se tega sploh zavedali.
Njegova zgodba nas opominja: resnična vrednost se pogosto razkrije šele z zamikom. Ideje, rojene iz vere, poguma in vizije, preživijo čas – tudi če njihov avtor ne doživi priznanja.
Hvala ti, Nikola Tesla.
Svet še vedno sveti zaradi tebe.
skrivnostna.si
