Ko je njeno srce za nekaj minut obstalo, zdravniki niso vedeli, ali se bo sploh še vrnila. Naprave so kazale tišino. A po njenih besedah se zanjo takrat ni vse končalo – šele začelo se je.
Opisuje, da se je znašla v stanju popolne jasnosti, brez telesa, brez strahu. Tam naj bi razumela nekaj, česar prej nikoli ni: da se ne rodimo naključno v družine, v katere se rodimo. Družino izberemo sami. Morda potrebujemo prijazno družino – tako, ki bo naši duši privoščila ljubezen, počitek. Ali pa se odločimo za rast. Takrat izkusimo najbolj destruktivne družine. Vsaka bolečina, vsak konflikt, vsaka izguba ima svoj namen – rast duše.
Ženske, ki je bila klinično mrtva, je povedala, da ji je bilo “pokazano”, kako se duša najbolj razvije prav skozi bolečino. Ne skozi udobje, temveč skozi razpoke. Prav tam, kjer najbolj boli, se gradi sočutje. Razumevanje. Sposobnost, da začutiš druge, ne da bi jih obsojal.
Ko se je prebudila, je bilo telo težko, a pogled na svet je postal drugačen. Bolečine ni več dojemala kot kazen ali krivico. Ni ostala žrtev svoje preteklosti. Bolečino je videla kot učiteljico. Kot nekaj, kar te ne zlomi – ampak te odpre.
Od takrat pravi, da ljudi ne gleda več enako. Za vsako grobostjo vidi rano. Za vsakim izbruhom zgodbo. In za vsako bolečino priložnost, da postaneš bolj človeški.
Morda je bila to halucinacija.
Morda obrambni mehanizem možganov.
Ali pa spomin duše na nekaj, kar smo vedeli že davno – a smo pozabili.
skrivnostna.si
