Ni govorila o velikih napakah.
Ni omenjala prevar.
Ni obžalovala usodnih odločitev.
Njen odgovor je bil tih. In prav zato – pretresljiv. “Subtilno je,” je dejala. “Ne gre za velike izdaje. Gre za majhne trenutke, ki jih nisem izbrala.” Poljubljala bi ga več in manj kritizirala. Ne bi mu rekla samo “Ljubim te” – povedala bi mu točno kaj ljubim na njem. Spraševala bi ga več, da bi ga spoznala v vse globine…radovednost je namreč to kar lahko ohranja odnos živ, po več desetletjih. Vedno te lahko oseba preseneti.
Namesto dramatičnih prelomnic je govorila o nečem, kar vsi poznamo – o vsakdanjih opravilih, o hitenju, o odlašanju bližine.
View this post on Instagram
“Ne boste si zapomnili perila,” je rekla. “Zapomnili si boste verando.” Zapomnili si boste večere, ko bi lahko sedli skupaj. Pogovore, ki jih niste začeli v dvoje. Dotike, ki jih niste podaljšali. Smeh, ki bi lahko trajal minuto dlje.
Njene besede so se širile med poslušalci kot tiha eksplozija resnice. Povedala je, da bi, če bi lahko še enkrat živela s svojim možem, izbrala več prisotnosti. Manj skrbi za nepomembno. Več skupnih trenutkov brez razloga.
“Ne čakajte, da vas nuja prisili v bližino,” je dodala. “Zdaj je edini čas, ki ga boste kadarkoli imeli.”
V svetu, obsedenem z velikimi dramami in spektakularnimi napakami, nas je 102-letnica spomnila na nekaj strašljivo preprostega: največje obžalovanje niso katastrofe – temveč drobni trenutki, ki smo jih izpustili.
skrivnostna.si
