V Španiji so pretekli teden na tisoče najstnikov privabili lažni »therian meetupi« – na videz nedolžna srečanja, kjer se mladi identificirajo kot volkovi, lisice, mačke ali konji. Namesto varnega prostora za izražanje so se pojavile množice radovednežev, posmehovalcev in nasilnežev. V Barceloni pri Arc de Triomf so aretirali ljudi zaradi neredov, v drugih mestih pa so dogodke odpovedovali zaradi groženj. Pravi theriani – tisti, ki res verjamejo, da so ujeti v napačnem telesu – so bili v manjšini. Večina je prišla gledat, se norčevati ali celo metati hrano za živali.
View this post on Instagram
Ampak to ni samo španska zgodba. Trend se širi. TikTok polnijo videi quadrobics – tekanje, skakanje in plezanje na vseh štirih –, maske z gobci, repki, »gear«. Vse več poročil prihaja iz Velike Britanije, Nemčije, celo skandinavskih držav. V šolah se pojavljajo otroci, ki nočejo sedeti za mizo, ker »živali ne sedijo«. Starši na forumih pišejo: »Moj 14-letnik renči pred ogledalom in pravi, da ga človeško telo boli.«
Strokovnjaki opozarjajo: za nekatere je to faza, za druge pa globoka duševna stiska, ki jo algoritem TikToka samo še pospešuje. Socialna omrežja ponujajo pripadnost, skupnost »pack«, občutek, da si nekaj posebnega – v času, ko se mnogi najstniki počutijo izgubljene, osamljene, pod pritiskom.
Najhuje pa je tveganje:
- Fizična nevarnost – padci z dreves, poškodbe pri quadrobics v parku, ulični pretepi na lažnih srečanjih.
- Nasilje in ustrahovanje – poročila iz Latinske Amerike in Španije kažejo, da se pojavljajo vabe za nasilje: lažni meetupi, kjer čakajo agresivci.
- Izključenost – otroci, ki se preveč vživijo, izgubljajo prijatelje, šolo, normalne odnose.
- Manipulacija – ekstremisti že izkoriščajo trend za napade na »woke« kulturo, trans osebe in liberalne vrednote.
V Sloveniji za zdaj še ni množičnih srečanj, a #therian in #quadrobics sta prisotna na slovenskem TikToku. Otroci delijo videe, klepetajo v Discordu, naročajo poceni maske iz Kitajske. Starši, učitelji – mnogi tega sploh ne vedo.
Kaj lahko storite?
Preverite telefone. Pogovorite se brez obsojanja. Vprašajte, zakaj se tako počutijo. Če postane obsesivno, če otrok zavrača hrano, šolo ali družino – poiščite pomoč psihologa ali šolskega svetovalca.
To ni samo »faza«. To je signal, da nekaj v naši družbi, v naših otrocih, škripa. In če ne ukrepamo pravočasno, se lahko spremeni v nekaj veliko hujšega.
Vaš otrok morda že zdaj teče na vseh štirih po sobi in sanja o gozdu. Danes je to nedolžno. Jutri … kdo ve.
Skrivnostna.si


