V starem Rimu so ženske uporabljale bele pudre na osnovi svinca, da bi dosegle “popolno” bledo polt. Takratni ideal lepote je namreč zahteval čim bolj svetlo kožo, kar je pogosto vodilo v zastrupitve.
Na Japonskem so gejše uporabljale gosto belo ličilo, imenovano oshiroi, ki je pogosto vsebovalo svinec ali druge strupene snovi. Dolgotrajna uporaba je povzročala poškodbe kože, a je bila kljub temu simbol statusa in lepote.
V viktorijanski dobi so nekateri lepotni izdelki vsebovali arzen, saj so verjeli, da daje koži sijoč videz. Ženske so ga uživale celo v majhnih odmerkih, kar je imelo hude zdravstvene posledice.
Presenetljivo je tudi, da so v nekaterih kulturah uporabljali ptičje iztrebke za nego obraza, saj naj bi encimi pomagali pri čiščenju kože.
Danes se nam te prakse zdijo nepredstavljive, a kažejo, kako daleč so ljudje pripravljeni iti za lepoto. Sodobna kozmetika je varnejša, a obsedenost z idealom ostaja enaka.
