Pred skoraj 400 leti je mogočni mogulski cesar Shah Jahan spoznal mlado plemkinjo Mumtaz Mahal. Zaljubil se je na prvi pogled in kmalu sta postala nerazdružljiva. Rodila se je najlepša, odmevna ljubezenska zgodba. Mumtaz ni bila le njegova žena, temveč tudi njegova najzvestejša spremljevalka, svetovalka in največja ljubezen.
Skupaj sta preživela skoraj dve desetletji, a njuno srečo je prekinila tragedija. Leta 1631 je Mumtaz umrla med rojstvom njunega štirinajstega otroka. Cesar je bil strt. Pravijo, da je več kot leto dni žaloval v samoti in popolnoma osivel… po njeni smrti ni bil nikoli več isti človek.
Da bi svetu pokazal, kako velika je bila njegova ljubezen, je ukazal zgraditi najlepši mavzolej, kar jih je svet kdaj videl. Tako je nastal Tadž Mahal – veličasten spomenik iz belega marmorja, ki še danes velja za simbol večne ljubezni.
Ko sonce obsije njegove bele kupole, mnogi pravijo, da ni le arhitekturni čudež, temveč ljubezensko pismo, zapisano v kamen.
View this post on Instagram
Po izgradnji Tadž Mahala je cesar Shah Jahan vladal še nekaj let, nato pa je leta 1658 njegov sin Aurangzeb izvedel državni udar in prevzel oblast. Očeta je odstavil ter ga zaprl v Agra Fort, mogočno utrdbo nedaleč od Tadž Mahala.
Shah Jahan je tam preživel zadnjih osem let svojega življenja. Njegove sobane so imele pogled na beli mavzolej, ki ga je zgradil v spomin na svojo ljubljeno ženo Mumtaz Mahal. Po priljubljeni zgodbi je vsak dan sedel ob oknu in opazoval Tadž Mahal v daljavi ter se spominjal svoje velike ljubezni. Ko je leta 1666 umrl, so ga pokopali v Tadž Mahalu poleg Mumtaz. Tako sta mož in žena, ki ju je ločila smrt, po skoraj 35 letih znova počivala skupaj.
