Vprašanje, o katerem ljudje pogosto govorijo potiho, v šali ali pa sploh ne: koliko intimnih partnerjev ima povprečen človek v življenju?
Prevedeno v bolj vsakdanji jezik: tipična ženska v tej starostni skupini je poročala o približno štirih partnerjih, tipičen moški pa o približno šestih. Seveda pa te številke ne pomenijo, da je to “prav”, “narobe”, “normalno” ali “nenormalno”. Gre le za statistiko, ki razkriva, kako zelo se resničnost pogosto razlikuje od predstav, ki jih ustvarjajo filmi, družbena omrežja in gostilniške debate.
Zanimivo je tudi, da CDC-jevi podatki temeljijo na samoporočanju. To pomeni, da so ljudje sami povedali številko. In prav tu se začne najbolj človeški del zgodbe. Pri takšnih vprašanjih odgovori niso vedno samo matematika. Vanje se lahko vmešajo sram, ponos, družbena pričakovanja, spomin in tudi želja, da bi človek izpadel “bolje”, kot se mu zdi primerno.
View this post on Instagram
Številke se lahko močno razlikujejo tudi glede na kulturo, vero, izobrazbo, okolje, dolžino zvez, starost ob prvi resni zvezi in osebne vrednote. Nekdo, ki je bil večino odraslega življenja v eni dolgi zvezi, bo imel povsem drugačno zgodbo kot nekdo, ki je več let živel samsko življenje ali imel več krajših razmerij.
A najbolj zanimivo pri teh podatkih je, kako nizke se številke zdijo v primerjavi s tem, kar si ljudje pogosto predstavljajo. Družbena omrežja, popularna kultura in resničnostni šovi ustvarjajo vtis, da ima “vsi” za seboj dolge sezname. Realnost pa je, vsaj po teh podatkih, precej bolj umirjena.
Na koncu številka sama po sebi ne pove veliko o človeku. Ne pove, ali je bil dober partner. Ne pove, ali je znal ljubiti. Ne pove, ali je bil zvest, iskren, nežen ali odgovoren. Pove samo eno stvar: koliko ljudi je nekdo navedel v anketi. In morda je prav to najpomembnejši zaključek. Družba rada šteje, primerja in sodi. Toda odnosi niso tekmovanje, ljubezen ni statistika, preteklost pa ni cenik človekove vrednosti.



