Starši, ki od otrok zahtevajo red, delo in odgovornost, jim ne kradejo otroštva – pripravljajo jih na življenje. Gre za odgovorno vzgojo. Razvajen otrok išče izgovore, vzgojen otrok pa rešitve. Toda kje je meja med zdravo strogostjo oz. vzgojo in pretiranim pritiskom?
Sodobni starši so pogosto razpeti med dvema skrajnostma. Na eni strani jih je strah, da bodo s pravili, obveznostmi in jasno izrečenim »ne« otroku povzročili stisko. Na drugi strani želijo vzgojiti samostojnega človeka, ki bo znal prenesti poraz, sprejeti odgovornost in se znajti, ko življenje ne bo teklo po njegovih željah.
Prav zato po družbenih omrežjih odmeva sporočilo, da stroga vzgoja ni kazen, temveč ena največjih oblik starševske ljubezni.
Otrok ne potrebuje samo udobja
Ljubezen do otroka ne pomeni, da mu odstranimo vsako oviro. Pomeni tudi, da mu dovolimo izkusiti napor, čakanje, razočaranje in posledice lastnih odločitev. Otrok, ki mu starši vedno pospravijo sobo, pozabljene potrebščine nemudoma prinesejo v šolo in ga ob vsakem konfliktu rešujejo pred posledicami, se lahko hitro nauči, da bo težave vedno rešil nekdo drug.
Ko odraste, pa svet do njega ne bo tako prizanesljiv. Delodajalec ne bo sprejel izgovora, da se mu ni ljubilo vstati. Položnice ne bodo izginile, ker je imel slab dan. Odnosi ne bodo preživeli, če bo vedno zahteval, da se prilagajajo samo drugi.
Majhne obveznosti ustvarjajo velike ljudi
Pospravljanje igrač, pomoč pri pripravi kosila, skrb za šolske potrebščine in primerna domača opravila niso odvzemanje otroštva. So prvi koraki v samostojnost. Otrok se skozi takšne naloge uči, da je pomemben član družine in da njegov prispevek nekaj pomeni. Ob tem pridobiva delovne navade, občutek sposobnosti in zaupanje vase.
Ko mu nekaj ne uspe, se uči ponoviti. Ko pozabi, se uči načrtovati. Ko mora počakati, se uči obvladovati svoje želje. To so spretnosti, ki jih pozneje ne more nadomestiti nobena igrača, telefon ali draga izkušnja.
Razvajen otrok išče krivca
Razvajenost ni nujno posledica prevelike količine igrač. Lahko nastane tudi takrat, ko otrok nikoli ne sliši jasne meje in ko odrasli opravičijo vsako njegovo vedenje. Tak otrok se lahko nauči iskati izgovore: učitelj ga ne mara, sošolci so krivi, naloga je pretežka, trener je nepravičen. Namesto vprašanja »Kaj lahko naredim drugače?« se začne spraševati: »Kdo bo to uredil namesto mene?«
Vzgojen otrok pa postopoma razvije drugačen odziv. Tudi če mu je težko, išče rešitev. Ve, da neuspeh ni konec sveta in da odgovornost ne pomeni ponižanja.
Strogost ne pomeni kričanja in strahu
Pri tem je pomembna velika razlika: zdrava vzgojna strogost ni enaka grobosti. Otrok ne potrebuje poniževanja, zasmehovanja, telesnega kaznovanja ali starša, ki svojo avtoriteto gradi na strahu. Potrebuje jasna pravila, mirne posledice in odraslega, ki tudi sam spoštuje dogovorjeno.
Če starš zahteva spoštovanje, mora spoštljivo govoriti tudi sam. Če od otroka pričakuje red, mora biti dosleden. Če zahteva iskrenost, otroka ne sme kaznovati tako ostro, da se bo ta naslednjič raje zlagal. Najmočnejše meje niso tiste, ki jih spremlja kričanje. So tiste, ki veljajo tudi takrat, ko je otrok jezen, joka ali skuša doseči izjemo.
»Ne« je včasih najtežja oblika ljubezni
Veliko lažje je popustiti. Kupiti novo igračo, dovoliti še eno uro telefona ali namesto otroka opraviti njegovo nalogo pogosto pomeni nekaj minut miru. Toda starševstvo ni samo iskanje mirnega večera. Je pripravljanje otroka na življenje, v katerem ne bo vedno dobil vsega takoj.
Ko starš reče »ne«, čeprav bi lahko rekel »da«, otroku sporoča, da želja ni enaka potrebi in da slabo razpoloženje ni razlog za opustitev vseh obveznosti. Otrok morda tega danes ne razume. Čez leta pa bo morda prav zaradi teh meja znal vztrajati, varčevati, spoštovati druge in vstati po porazu.
Življenje pokaže, kaj je bila prava ljubezen
Otroci pogosto šele v odraslosti razumejo, zakaj so morali pospravljati, pomagati, se opravičiti in sprejeti posledice. Takrat spoznajo, da starši niso bili strogi zato, ker jih niso imeli radi. Strogi so bili zato, ker so vedeli, da ne bodo mogli večno hoditi pred njimi in odstranjevati vseh kamnov s poti.
Največja naloga staršev ni vzgojiti otroka, ki bo ves čas zadovoljen. Njihova naloga je vzgojiti človeka, ki bo nekoč sposoben živeti tudi brez njihove stalne pomoči. Prava ljubezen otroka ne obvaruje pred vsakim naporom. Nauči ga, da ga zmore premagati.
