Med drugim in četrtim letom starosti nekateri malčki začnejo govoriti stvari, ki starše zmrazijo. Ne gre za običajne otroške domišljije. Govorijo o imenih, ki jih nihče v družini ne pozna. O hišah, v katerih »so nekoč živeli«. O ženi, otrocih, službi. In pogosto – o tem, kako so umrli.
Ti spomini se pojavijo nenadoma, brez očitnega povoda, in so pri nekaterih otrocih izjemno podrobni. Raziskovalci, ki se s tem ukvarjajo že desetletja, pravijo, da gre za enega najbolj zagonetnih pojavov v razvojni psihologiji.
Kaj točno pripovedujejo?
Otrok lahko reče: »Jaz sem bil voznik tovornjaka« ali »Moja druga mama se je klicala tako in tako«. Včasih opiše ulico, barvo hiše, ime sosedov. V najbolj pretresljivih primerih natančno pove, kako je umrl – v prometni nesreči, z ustrelitvijo, zaradi bolezni. Nekateri pokažejo na madež ali brazgotino na svojem telesu in trdijo, da je to rana iz prejšnjega življenja.
Po podatkih raziskav, ki jih je začel psihiater Ian Stevenson in jih nadaljuje Jim Tucker z Univerze v Virginiji, se takšne izjave najpogosteje pojavijo med 2. in 4. letom. Do šestega ali sedmega leta večina otrok te spomine skoraj popolnoma pozabi. Kot da bi se vrata, ki so bila za kratek čas odprta, znova zaprla.
Najbolj zanimivi so tisti primeri, kjer so podatki dovolj konkretni, da jih je mogoče preveriti. Otrok navede ime pokojne osebe, kraj bivanja in okoliščine smrti. Raziskovalci nato poiščejo družino pokojnika in primerjajo izjave. V določenem številu primerov so se ujemala imena, naslovi, poklici in celo način smrti – podatki, do katerih otrok uradno ni mogel priti.
V nekaterih kulturah, kjer verjamejo v reinkarnacijo, so takšne zgodbe bolj sprejete. V zahodnem svetu pa pogosto povzročajo zmedo, strah ali celo zanikanje.
Kljub temu nekateri dokumentirani primeri še vedno izzivajo enostavne razlage. Ko triletnik pravilno opiše ime, priimek, kraj in način smrti človeka, ki ga ni mogel poznati, postane težko vse zvesti zgolj na fantazijo.
Kaj naj storijo starši?
Strokovnjaki svetujejo umirjen pristop. Otroka ne siliti, ne zasliševati in ne dramatizirati. Izjave je dobro zapisati, ne da bi jih komentirali ali dopolnjevali. V veliki večini primerov te zgodbe z leti same zbledijo.
Za zdaj nimamo dokaza, da gre res za spomine na prejšnja življenja. Imamo pa dovolj dokumentiranih primerov, da vprašanje ostaja odprto. In dokler ostaja odprto, bodo nekateri malčki še naprej govorili o življenjih, ki jih po vsem, kar vemo, ne bi smeli pomniti.
