Velikokrat starši jok razumemo kot nekaj, kar moramo čim hitreje ustaviti. Pa vendar ima jok eno najpomembnejših vlog pri otrokovem čustvenem razvoju. Jok je naravni mehanizem za sproščanje napetosti in odlaganje stresa, ki ga otrok nosi v sebi. Ko otrok joka, se v njegovem telesu sprožijo procesi, ki pomagajo vzpostaviti ravnovesje in notranjo umirjenost. Po joku sledi globoka sprostitev, zato jok ni znak šibkosti, temveč obnovitveni proces.
Otroci se vsak dan srečujejo z izzivi – zmedo, strahom, jezo, razočaranjem, občutkom nemoči. Naloga starša ni, da bi otroka zavaroval pred vsemi težkimi občutki, temveč da mu omogoči, da te občutke predela. Ko otroku dopustimo, da izrazi svoja čustva, mu pomagamo graditi odpornost in sposobnost samoregulacije. Če otroku ne dovolimo jokati, ga ob tem sramotimo ali kaznujemo, otrok potlači svoja občutja, ta pa ostanejo v njegovem telesu kot napetost.
Zanimivo je, da imajo otroci že od rojstva na voljo štiri glavne mehanizme za razbremenitev stresa: govor, igro, smeh in jok. Jok in besnenje sta najbolj prvinska načina, s katerima si otrok pomaga. To ni manipulacija, ampak naravna pot do čustvene sprostitve. Ko mama ali očka ljubeče poslušata jok, se otrok počuti varen in slišan. To mu omogoča, da sčasoma razvije notranjo moč, da se zna pomiriti sam.
Čeprav je za starša težko, je pomembno razumeti, da jok ni sovražnik. Je darilo, ki otroku omogoča, da sprosti tisto, kar se je nabralo v njegovem majhnem telesu in duši. Starševska vloga je predvsem v tem, da ostane ob njem in mu ponudi varen prostor za ta proces. Tega ni treba delati vedno, je pa zaželeno, da ima to izkušnjo otrok vsaj kdaj.
Konkretni korak: Ko bo tvoj otrok naslednjič jokal, ga samo vzemi v naročje, globoko vdihni in ostani z njim. Ne skušaj ga utišati, temveč ga ljubeče poslušaj. Ko bo otrok odložil svoje napetosti, bo z jokom prenehal, se umiril, njegovo telo pa se bo sprostilo.
vir: Ljubeča mama, spletna omrežja
skrivnostna.si