V uredništvo smo prejeli spodnjo izpoved, ki se nas je res dotaknila. Najverjetneje je takih zgodb več, morda vam bodo dale pogum in zagon, da se splača vztrajati tam kjer je ljubezen. Komentar naše svetovalnice ni potreben. Zgodbo objavljamo v nadaljevanju:
***
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj pisala pismo za nasvet, še manj pa, da bo to o ljubezni, ki je za mnoge “prepovedana”. Živim med dvema svetovoma, ki le redko stojita na skupnem mostu. Jaz sem Romkinja iz velike, neproblematične družine, on pa Slovenec, ki pošteno dela v lokalnem podjetju in je doma iz urejenega okolja, kjer se ve, kdo kdaj loči steklo od plastike.
Spoznala sva se tam, kjer človek ne pričakuje preobrata ali pa da bi se lahko zaljubil – na avtobusu. Sedela sem, on pa je s pogledom ujel mojo knjigo. “A to je Saroyan?” me je vprašal. Nisem bila vajena, da me kdo nagovori preko stvari, ki me res zanimajo, mislila sem da preverja, če znam brati. Nekako se je začel pogovor in to je bil dolgo najin ritual: nekaj besed na postaji, kak kratek stavek, iskrica pri odhodu.
Najbolj neverjetno pri vsem je bilo to, da ni imel nobenih predsodkov. Vsaj tako je delovalo. V meni je videl človeka, ne stereotipa. Ko sva se prvič dobila na kavi, sem še vedno preverjala, kje je trik. Ampak ni ga bilo. Bil je le prijazen, rahlo zadržan, rad je poslušal. In jaz, ki sem bila navajena hrupa – doma, v ulici, med ljudmi – sem naenkrat ob njem našla tišino, ki me ni dušila. Ko sem mu povedala, da sem Romkinja, je samo rekel:
“Sem že slutil. Ampak to nič ne spremeni.” Meni pa je spremenilo vse, zaljubila sem se do ušes, ne glede na to kaj bo jutri. Vedela sem, da ne bo lahko.
Njegovi domači so bili najprej prijazni, dokler niso razumeli, da to med nama ni “minljiva simpatija”. Da je resno. Takrat je njegova mama tiho postala hladna, oče pa je rekel nekaj, kar še danes kot žebelj nosim v srcu:
“Pa tole ti res ne bo prineslo miru, sin, bolje da si najdeš kakšno drugo.”
Moji domači so imeli svoje pomisleke. Pri nas outsiderji niso ravno dobrodošli, ker se ljudje prehitro bojijo, da boš pozabil svoje običaje, svoje ljudi. Bratje so postali zaščitniški, mama je jokala. Najhuje mi je bilo to, da sta oba svetova videla najino zvezo kot izdajo. Jaz pa sem čutila samo ljubezen — in utrujenost. Upala sem, da se bodo sčasoma umirili. A resnica je, da so se predsodki samo preselili v molk. Nihče naju ni odgnal, a nihče naju tudi ni zares sprejel. Kot bi vsak čakal, da se razbijeva ob pritiskih. Družine pa še vedno ostajajo zadržane do najine zveze.
Danes živiva skupaj v mali garsonjeri. Ni idealno, ni popolno, a je najino. Jaz sem začela delati v trgovini, on hodi v službo, včasih se prepirava o traparijah, včasih sva si kot dva mlada idiota, ki ne znata pravilno spustiti rolete. Počasi gradiva neko normalnost, ki je ne bi smela biti “prepovedana”.
Ko me ljudje vprašajo, če se splača boriti proti predsodkom, jim rečem: ne splača se. Ampak včasih se moraš. Ker če se ne bi, bi izgubila edino ljubezen, v kateri sem se prvič počutila videna — ne kot pripadnica enega ali drugega sveta, temveč kot človek, ki je vreden tega, da ga nekdo drži za roko. In če je to “prepovedana ljubezen”, potem naj bo prepoved še naprej.
skrivnostna svetovalnica