Vprašajte odraslega ali pa otroka, katera darila je dobil za božič ali rojstni dan pred desetimi leti. Najverjetneje se ne bo spomnil. Včasih se ne bo spomnll niti lanskega. Zdaj pa vprašajte, kam je šel z družino, kaj so skupaj počeli, kje so se smejali ali izgubili na izletu. Spomini se pojavijo skoraj takoj.
To ni naključje. Gre za to, kako naši možgani shranjujejo pomen.
Raziskave in izkušnje razvojne psihologije kažejo, da otroci ne gradijo identitete iz predmetov, temveč iz doživetij. Darila so trenutna. Navdušijo, razveselijo, a hitro zbledijo. Doživetja pa se zasidrajo globlje, ker vključujejo:
-
čustva,
-
odnose,
-
občutek pripadnosti,
-
občutek varnosti.
Otrok se morda ne bo spomnil, katero igračo je dobil lani. Se bo pa spomnil:
-
poti z avtom, ko ste peli,
-
izleta, kjer je prvič videl sneg ali morje,
-
večera, ko ste igrali družabno igro in se smejali,
-
sprehoda, kjer ste se pogovarjali brez hitenja.
Razlog je preprost: spomini se ne vežejo na ceno, ampak na povezanost. Ko otrok doživi nekaj skupaj z družino, njegov um to shrani kot odgovor na vprašanje: »Kdo sem in kam pripadam?« Darilo tega ne more dati. Skupni čas pa. Zato tudi ni res, da otroci potrebujejo vedno več. Pogosto potrebujejo le več prisotnosti. Ne popolnih načrtov, ne dragih potovanj. Dovolj je že:
-
skupen izlet,
-
kuhanje kosila,
-
večer brez telefonov,
-
skupna igra.
Čez leta ne bodo govorili:
»Imel sem najboljšo igračo.«
Rekli bodo:
»Veliko smo bili skupaj.« In to je spomin, ki ostane.
skrivnostna.si
