In tu se poraja vprašanje, ki buri duhove: je razlog v kritičnosti ali v čem precej bolj človeškem – ljubosumju?
V tujini je dokumentarec kljub ostrim kritikam in politični polarizaciji dosegel solidno gledanost. V ZDA je bil film deležen velike distribucije, projekcije so bile dobro obiskane predvsem med radovedno publiko, ki jo zanima zakulisje moči, Bele hiše in nenavadne poti dekleta iz Evrope do svetovnega vrha. Tudi v nekaterih evropskih državah je film pritegnil več pozornosti kot bi jo sicer pričakovali za politični dokumentarec.
Pri nas pa druga zgodba. Slovenska publika je ostala zadržana. Projekcije niso bile razprodane, odzivi so bili mlačni, pogosto tudi cinični. Namesto razprav o vsebini so prevladovali komentarji o “ameriški propagandi”, “nepomembnosti” in celo osebni podtoni, ki z dokumentarcem nimajo veliko zveze.
Zakaj tak razkorak? Del odgovora se skriva v slovenskem odnosu do uspeha. Ko nekdo kot “naš” preseže lokalne okvire in postane globalna figura, se ponos hitro pomeša z nevoščljivostjo. Melania ni le uspešna – postala je simbol sveta, ki mu Slovenci pogosto gledamo z distance, včasih tudi z grenkobo.
Ironija je očitna: v tujini jo gledajo kot zanimiv fenomen, pri nas pa kot nekoga, ki je “ušla iz okvirjev”. Dokumentarec tako ni bil presojan le kot film, temveč kot ogledalo družbe. In ogledala niso vedno prijazna.
Morda dokumentarec res ni mojstrovina. Morda ima pomanjkljivosti. A hladnejši sprejem v Sloveniji razkriva več o nas kot o njej. Včasih ni težava v zgodbi, temveč v tem, kako težko sprejmemo, da je nekdo iz naših krajev prišel dlje, kot smo si drznili predstavljati.
skrivnostna.si
