Včasih starši opazijo nekaj nenavadnega: otrok govori modro, čuti globoko, razume več, kot bi pričakovali za njegova leta. Kot da ne raste iz nič, ampak se je rodil že z notranjim kompasom. V duhovnem jeziku bi rekli, da je tak otrok lahko »starejši« od svojih staršev, ne po letih, temveč po frekvenci in vibraciji.
Frekvenca v tem kontekstu ne pomeni fizike v učbeniku, ampak raven zavesti. Gre za to, kako zaznavamo svet, kako globoko čutimo, kako hitro prepoznavamo resnico, laž, odnose in čustva. Nekateri otroci delujejo, kot da imajo višjo notranjo frekvenco. Manj jih zanima površje, bolj bistvo.
Takšni otroci pogosto:
-
postavljajo vprašanja, ki odrasle spravijo v zadrego,
-
imajo močno intuicijo in čustveno zaznavo,
-
ne sprejemajo avtoritete samo zato, ker je »tako prav«,
-
delujejo mirno, a hkrati presenetljivo odločno.
Vibracija pa govori o tem, kako nekdo »oddaja« svojo prisotnost. Otrok z visoko vibracijo lahko deluje kot ogledalo. Ne uči z besedami, ampak s svojo prisotnostjo. Starše sili k rasti, k soočenju s sabo, s strahovi, navadami in nepredelanimi vzorci. In prav zato je včasih naporno. Tak otrok ne pride po potrditve, ampak po resnico.
Paradoks je očiten: starši učijo otroka hoditi, govoriti in živeti v svetu, hkrati pa jih otrok uči zrelosti, sočutja in notranje iskrenosti. V tem smislu starost ni linearna. Zavest ne sledi rojstnim listom.
Tak pogled ne zanika biologije ali razvoja, temveč dodaja drugo plast razumevanja. Otrok je lahko mlad po telesu, a star po zaznavi. Ne zato, ker bi bil »več«, ampak ker je drugače uglašen.
Morda niso vsi otroci tukaj zato, da jih oblikujemo. Nekateri so tukaj zato, da nas spomnijo, kdo smo bili, preden smo se naučili pozabljati.
