Včeraj sem se pogovarjala z babico in ji povedala o tistem, ki me je izdal in ranil. Ona pa mi je rekla: »Veš, včasih, ko se je moški zaljubil v žensko, jo je vedno ljubil in spoštoval.” In kako bi moral moški ljubiti žensko? Sledila je njena izpoved…
“Nekega dne sem bila na tržnici, tvoj dedek in jaz sva se pravkar spoznala in se sprehajala, držala za roke.
Na vsaki stojnici me je nekaj navdušilo, zapestnice, uhani, barve, vse je bilo lepo, a takrat nisva imela denarja in si nisem mogla privoščiti ničesar.
Ko me je odpeljal domov, me je pospremil s poljubom in obljubo, da me bo poklical, ko pride domov.
In to je storil, vedno je to storil, še danes to počne, in to že 50 let. Naslednje jutro sem ob svoji postelji našla majhen kuvert, v njem pa je bil par lepih uhanov, takšnih, ki bi jih rada kupila, a si jih nisem mogla privoščiti. Bili so najlepši dar, ki sem ga kdaj prejela, zato sem prebrala sporočilo, na katerem je pisalo: »Ti uhani niso znak moje ljubezni, ampak nasmeh, ki ga boš imela, ko jih boš nosila, bo znak moje ljubezni.
Verjetno bi danes takšno ravnanje veljalo za preveč nežno za moškega, čeprav ne vedo, da je za srečo ženske dovolj, da jo vsak dan ljubiš, da ji ne pozabiš poklicati, da je ne varaš, da ji ne lažeš in da je ne puščaš same.
Vem, da je morda nemogoče, da bi takšen moški še obstajal, vendar sem skoraj prepričana, da ga nekje še vedno najdeš, zato ne prenehaj iskati, nikoli ne obupaj. Ker ljubezen ni nikoli solze, žalost, strah, negotovost, osamljenost, nikoli. Ljubezen je ljubezen, in če je tu, nikoli ne preneha sijati. Ne zadovolji se z lažno ljubeznijo, bodi pogumna in poišči pravo. Tisto, ki si je nihče ne upa poskusiti.”
skrivnostna.si
