Živimo v času, ko so kresničke še nekaj vsakdanjega in ne le spomin, toda kmalu se bo tudi to spremenilo. Ne zato, ker bi se svet “pokvaril”, ampak ker smo ga preveč dobro osvetlili, preorali, zravnali in pohiteli skozenj. Kresničke potrebujejo temo, vlažna tla, travnike, robove gozdov, počasnost. Mi pa smo jim dali LED-luči, asfalt, pesticidno sterilnost in noči, ki so svetlejše od luninega dneva.
Znanost je tu neprijetno trezna; v Evropi in Severni Ameriki populacije kresničk strmo upadajo že desetletja. Svetlobno onesnaženje jim zmede “jezik” svetlobe, kemikalije uničijo ličinke v tleh, košnja in urbanizacija pobrišeta njihov oder.
Ampak vprašanje ni samo biološko. Je tudi človeško. Kresničke so eden zadnjih čudežev, ki ne zahtevajo zaslona, aplikacije ali razlage. Pojavijo se same od sebe in rečejo: poglej, svet je še vedno čaroben in lep. Ko izginejo, ne izgubimo le žuželke. Izgubimo izkušnjo in pravljico otroštva.
Morda bomo tako zadnji, ki se bomo spomnili noči, ko je trava svetila nazaj. Naslednje generacije bodo imele fotografije, videe, razlage. Ampak ne tistega tihega, pristnega trenutka, ko ugasneš luč, zadržiš dih in vidiš, da narava še zna pomežikniti v tihi noči.
Kresničke so občutljive, a tudi presenetljivo trdožive, če jim pustimo temo, manj kemije in nekaj nereda, se zna zgoditi da se vrnejo. Morda pravo vprašanje ni, ali smo zadnja generacija, ki jih bo poznala, ampak ali bomo prva, ki se bo zavestno odločila, da noč ne rabi biti osvetljena vse do zadnjega kotička.
Najpogosteje jih lahko opazimo pozno spomladi in zgodaj poleti, pri nas običajno od konca maja do začetka julija, vrhunec pa je v toplih junijskih večerih. Če je pomlad hladna ali deževna, pa se sezona lahko malo zamakne. Pomladi si torej dovolite spočiti in ugasniti luči.
Svet namreč ne potrebuje vedno več svetlobe. Včasih potrebuje le dovoljenje, da spet potemni in malo počije.
skrivnostna.si
