Nekje med statistiko, grafi in tihimi opombami znanstvenih člankov se je leta 2016 pojavilo presenetljivo spoznanje. Raziskava, objavljena v British Journal of Psychology, je razrkrila razmerje med inteligenco in srečo.
Večina ljudi je srečnejša, kadar je obkrožena z drugimi. Pogovori, druženja, skupni trenutki jim dajejo občutek pripadnosti in zadovoljstva. A pri ljudeh z višjo inteligenco oz. višjim IQ se zgodba nepričakovano obrne. Raziskovalci so ugotovili, da jih prepogosto druženje ne osrečuje – včasih jih celo izčrpava. Njihovo zadovoljstvo raste drugje: v samoti, v globokem razmišljanju, v osredotočenosti na cilje in dejavnosti, ki imajo pomen.
To ugotovitev so povezali s tako imenovano »savansko teorijo sreče«. Ideja je preprosta in hkrati elegantna: naši možgani so še vedno oblikovani po zakonih daljne preteklosti, ko so majhne skupnosti pomenile varnost in preživetje. Inteligentnejši posamezniki pa naj bi bili bolje prilagojeni sodobnemu svetu, v katerem za občutek varnosti in izpolnjenosti ne potrebujejo stalne družbene bližine.
A to ne pomeni, da pametni ljudje z višjim IQ ne marajo drugih. Ravno nasprotno. Povezave cenijo – le da izbirajo drugače, morda tudi manj. Zanje ni pomembna množica obrazov, temveč globina odnosa. Ne šteje število pogovorov, temveč njihova teža. Mir, smisel in notranja jasnost imajo večjo vrednost kot nenehen hrup družbe. V tej tišini ne bežijo pred svetom. Le poslušajo ga na drugačen način.
Ste eden izmed njih?
skrivnostna.si
