Nočni zrak miruje. Ko je zrak tih, se delci – prah, mikroorganizmi, vonjave – lažje usedajo. Odprta voda jih tiho vpija. Ne vidiš jih, a so tam. Ko se zjutraj zbudimo, bi torej spili vodo polno umazanij in usedlin, ki so očesu nevidne.
Telo to zazna prej kot razum. Živčni sistem je star mehanizem. Reagira na spremembe v okolju, še preden jih znamo pojasniti. Zato se včasih zbudiš nemiren, z nelagodjem brez jasnega razloga.
Ljudsko izročilo je uporabljalo simbole tam, kjer danes uporabljamo podatke. Tam, kjer danes govorimo o higieni, kakovosti zraka in spanju, so nekoč govorili o “slabi energiji”, “težkem zraku” in “nočnih vplivih”. Ni bilo vse vraževerje o katerem nas lahko poučijo babice. Nekaj je bilo zgodnje razumevanje higiene. Nekaj zaščita spanca. Nekaj znanje o preživetju, ki se je prenašalo tiho, brez razlage – samo z opozorilom.
Kako so te modrosti poznale naše babice? Modrost ne pride vedno zapakirana kot znanost.
Včasih preživi stoletja v obliki preprostega stavka: »Tega pa raje ne puščaj čez noč ob postelji.«
skrivnostna.si
