Večina staršev svoje otroke vpraša: »Kaj bi danes rad počel, s čim bi se rad ukvarjal?« Starši, ki pa razmišljajo dolgoročno, ko gre za hobije, pa se vprašajo nekaj povsem drugega: »Katere veščine se bodo obrestovale otroku za celo življenje?«
Seveda ne gre za to, da bi otrokom vsiljevali določene hobije zgolj zato, ker bi si želeli, da bi bili uspešni; še vedno jih morajo veseliti, pa vendar gre pri razmišljanju o tem s čim bi se otrok ukvarjal, za dolgoročno strategijo in ne le za merjenje uspeha ali pa obremenjenosti – gre za strategijo vztrajanja:
Klavir ni le glasba.
Šah ni le igra.
Šport ni zbiranje pokalov.
Gre za disciplino, zbranost, vztrajnost in sposobnost razmišljanja na dolgi rok. Kdor osvoji to, bo v življenju zagotovo uspešen. Hobiji niso le prosti čas, je lahko prispevek k disciplini in vztrajnosti. Kar se od zunaj zdi strogo, je od znotraj premišljena strategija. Tek na dolge proge.
Otroci se ne zaljubijo v stvari, v katerih so slabi. Navdušenje pride šele, ko se pojavi občutek sposobnosti. Ko nekaj začnejo obvladovati, ko so dobri – takrat se rodi motivacija. Zgodnja struktura vzgoje vztrajanja pri določenih hobijih pomeni kasnejšo svobodo.
Ponavljanje gradi samozavest.
Samozavest odpira priložnosti.
To ni naključje. To je načrt. Pravo vprašanje pri iozbiri hobijev bi moralo biti torej: »Kakšnega odraslega človeka s to dejavnostjo vzgajam?«
Udobje ustvarja sledilce.
Disciplina ustvarja voditelje.
Skrivnostna.si
