Sem Pika Bebar, stara sem 17 let in pri 16 letih sem zbolela za akutno limfoblastno levkemijo.
Vse se je začelo že v osmem razredu z bolečinami v kolenu. Bolečina se je pojavila pri poškodbi in ko nekaj časa ni izginila, smo se odločili za obisk zdravnika, ki me je napotil k travmatologu. Koleno so večkrat slikali in našli le manjšo podplutbo, ki naj bi sama čez čas izginila. Bila sem napotena na fizioterapije. Bolečina je čez čas izginila, a ni dolgo trajalo, da se je vrnila. Spet sem imela ogromno slikanj, preiskav ter fizioterapije in čez čas je bilo spet bolje. Ko se je bolečina že tretjič vrnila, sem se sprijaznila, da bom s tem pač živela.
Med prvomajskimi počitnicami v prvem letniku pa se je bolečina vrnila, a je bila veliko hujša. Z očetom sva se odpravila na urgenco in spet so mi koleno slikali, povili s povojem in mi rekli, da bo čez čas bolje. V naslednjih dneh pa je bila bolečina še slabša in dobila sem visoko vročino, ki je zelo nihala. Z očetom sva se vrnila na urgenco, kjer so mi tokrat vzeli tudi kri, ki naj bi nakazovala znake infekcije. Zdravnik je rekel, da nam bolj natančne izvide sporoči naslednji dan in odpravila sem se domov.
Zjutraj me je s klicem zbudil oče in rekel, da so ga klicali, naj se čim hitreje vrneva v bolnišnico. Sestra se mi je pomagala preobleč, oče mi je pomagal do avta in že sva bila na poti. Ko sva prišla tja, je želel zdravnik najprej govoriti sam z očetom. Ko sem na vozičku sama čakala pred sobo, mi je šlo po glavi milijon stvari. Bila sem živčna in bilo me je zelo strah, a še sem imela upanje, da ni nič preveč resnega. Ko me je oče z vozičkom pripeljal do zdravnika, sem mu že z obraza prebrala, da nekaj res ni v redu. Ko mi je povedal za diagnozo akutne limfoblastne levkemije, mi je šlo po glavi milijon misli. »Ni mogoče, prišla sem, ker me boli koleno. Zakaj ravno jaz? Kako bo mami to sprejela? Kaj pa Lina (sestra)? Bom preživela?« Ko je zdravnik odgovoril na mojih par osnovnih vprašanj, naju je napotil naprej na Pediatrično kliniko v Ljubljani.
Ko sva se ustavila doma, da diagnozo poveva še mami in sestri, je počasi vse postajalo resnično. Nič ni bilo še stoprocentno, zato sem se nekako prepričala, da mogoče pa je kaj drugega, sem pač samo zelo slabokrvna. Tudi mami me je zelo pomirila. Vsi smo bili še v šoku. Ko pa sva z očetom prišla do ordinacije, kjer je na vratih pisalo »Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo«, pa je vse zares postalo resnično. Pregledali so me in me sprejeli na oddelek. V tem trenutku sem se že zavedala, da imam raka.
Tistega dne, 9. 5. 2024, se je začel moj boj. Zdravljenje je potekalo s kemoterapijami. Začetek je bil zelo težek. Nisem vedela, kaj pričakovati. Imela sem epileptične napade zaradi katerih sem pristala na intenzivni negi, drastično sem izgubljala težo, kar je vodilo do vstavitve sonde, imela sem pljučnico zaradi katere sem bila priklopljena na kisik in imela sem težave s spanjem. Res je, da je bilo grozno, ampak zdaj, ko gledam nazaj, si rečem: »Pa saj ni bilo tako hudo!« Prevladajo tisti lepi spomini. Vsak dan, ki sem ga preživela doma, v družbi družine in najbližjih prijateljev, kartanje z očetom v bolnici, vse prijazne sestre in zdravniki in seveda cimri. Vsak od teh trenutkov mi je vlil dodatno upanje in pozitivnost.
Po sedmih mesecih sem s kemoterapijami zaključila. A na žalost se tukaj moj boj še ne konča. Ja, raka nimam več, a sem kmalu po zaključku kemoterapij dobila herpes zoster zaradi katerega sem tudi božične praznike preživela v bolnišnici. Še vedno jemljem vzdrževalno terapijo zaradi katere imam več problemov s sklepi. V obeh kolenih in levem kolku imam kostne infarkte, ki lahko vodijo do sesedanja sklepov. Kolena so trenutno še stabilna, me pa v prihodnosti najverjetneje čaka menjava kolka.
Zdaj že skoraj živim normalno življenje. Letos sem zaključila drugi letnik tehniške gimnazije v Novem mestu in spet se lahko ljubiteljsko ukvarjam z glasbo, ki je že od nekdaj velik del mojega življenja. Res sem hvaležna za vso podporo očetu, ki je z mano preživel vsak dan celih sedem mesecev, mami, ki je vsak dan hodila k meni v bolnišnico in mi delala družbo, sestri, ki mi je doma pomagala vsaj za trenutek pozabiti na vse slabo, starim staršem za spodbudo in ljubezen, vsem prijateljem, ki so me obiskovali, ter seveda tudi zdravnikom in sestram, ki so mi poleg zdravljenja nudili tudi psihično podporo. Vsem pa sem hvaležna predvsem za to, da so se do mene ves čas obnašali kot do sočloveka in name niso gledali kot na ubogo punco z rakom. Hvaležna sem tudi Društvu junakov 3. nadstropja, saj mi vaša pomoč in podpora ogromno pomeni.
Pika – vir: facebook