Ime mu je bilo Colin MacDonald, škotski poslovnež. V zgodovino pa se ni zapisal zaradi bogastva ali dosežkov, temveč zaradi odločitve, ki mu je najverjetneje rešila življenje. Ponudbo za potovanje na Titanic je dobil kar trikrat. In vsakič jo je zavrnil.
Prvič mu je vozovnico ponudil njegov poslovni partner in mu celo prepustil svojo. MacDonald je brez razlage rekel ne.
Drugič je na klubskem žrebanju osvojil vozovnico. Namesto da bi jo uporabil, jo je podaril prijatelju.
Tretjič pa je bila ponudba najbolj osebna. Njegova žena je kupila vozovnici kot presenečenje za obletnico poroke. MacDonald se je burno odzval, povzročil velik prepir in vztrajal, da se vozovnici vrneta. Žena ni razumela, zakaj.
Nikoli ni nikomur pojasnil razloga.
Colin MacDonald je umrl leta 1954, natanko štirideset let po katastrofi Titanika. Šele po njegovi smrti so vnuki med njegovimi zapiski našli dnevnik. V njem je bil zapis z datumom 8. april 1912, le nekaj dni pred izplutjem ladje:
»Spet tiste sanje. Ogromna ladja se potaplja. Ljudje kričijo v ledeni vodi. Zbudim se premočen od znoja.«
V mesecu pred plovbo je imel enake sanje kar sedemkrat. Vedno isto. Ladja. Led. Kriki. MacDonald ni bil vraževeren človek, a kljub temu se ni mogel pripraviti do tega, da bi stopil na krov.
Ljudje, ki jim je prepustil vozovnice, so v nesreči umrli. Njegova žena je preostanek življenja preživela v hvaležnosti za tisti »čudni prepir«, ki ga takrat ni razumela – a ji je ohranil moža. Včasih zgodovina ne govori o tem, kaj se je zgodilo. Temveč o tem, kaj se ni.
skrivnostna.si
